Prešernov nagrajenec Boris A. Novak je že v svoji prvi pesniški zbirki Stihožitje (1977) napovedal odmik od radikalnega modernizma in se vrnil k pomenu, v svojih naslednjih zbirkah Hči spomina (1981), 1001 stih (1983) in Kronanje (1984) pa se je bravurozno vrnil k tradicionalnim pesniškim oblikam in številne izmed njih prenovil z izvirnimi rešitvami in posegi. Pozneje je objavil še več odmevnih pesniških zbirk, najverjetneje pa izstopata zbirki Mojster nespečnosti (1995) in  Alba (1999). Mojster nespečnosti vsebuje presunljivo poezijo, nastalo pod vplivom balkanskih vojn, Alba pa erotično liriko v najlepšem in najboljšem pomenu besede. Ob odmevnih in nagrajenih pesniških zbirkah za odrasle  je Boris A. Novak pisal tudi za otroke, prevajal »neprevedljive« pesnike, kot je Mallarmé, objavil kar nekaj literarnovednih del, našel pa je tudi čas in voljo, da se je javno angažiral, ko so številni molčali (med drugim je – sintagma je njegova – posodil grlo izbrisanim). Vse doslej bežno našteto in zgoščeno povzeto je opus za eno življenje in pol in več, potem pa je pesnik z epom Vrata nepovrata dobesedno prekosil samega sebe. Ep v treh knjigah (Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš) in več kot štirideset tisočih verzih je galerija človeških usod iz pesnikovega razširjenega mikrokozmosa, ki kot junaki epa ne pripovedujejo samo svojih zgodb, ampak zgodbe preteklih časov od prazačetkov do 20. stoletja, tudi 21. stoletja. Za nameček se pesnik ni zadovoljil s tem, da bi bil samo  zgodbovinar, ampak je galerijo človeških usod uokviril z domišljijskim okvirjem, ki ga napoveduje že naslov epa. Več o sebi, svojih pesniških začetkih, poeziji in epu, bo lavreat povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.