Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostja oddaje bo ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk Milena Zupančič. Z njo se je pogovarjal Rok Bozovičar, spregovorila pa sta o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem. Dotaknila sta se tudi igralkine biografije spod peresa Tadeja Goloba, ki je izšla pred kratkim.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Gostja oddaje bo ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk Milena Zupančič. Z njo se je pogovarjal Rok Bozovičar, spregovorila pa sta o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem. Dotaknila sta se tudi igralkine biografije spod peresa Tadeja Goloba, ki je izšla pred kratkim.
Letošnjo igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov »Marija Vera« prejme igralka Marijana Brecelj. V utemeljitvi so med drugim zapisali, da je Marijana Brecelj kot ena najprepoznavnejših in najmarkatnejših igralk slovenskega gledališkega prostora v svoji bogati gledališki in filmski karieri vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja ustvarila več kot sto gledaliških vlog in nastopila v več kot petdesetih celovečernih filmih, nadaljevankah ter radijskih igrah. … V najširšem spektru vlog in ustvarjanju v žanrsko raznolikih uprizoritvah se Marijana Brecelj ni ustavila niti pred največjimi izzivi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je z Marjano Brecelj leta 2003 – takrat je na festivalu slovenskega filma za vlogo v filmu Pod njenim oknom Metoda Pevca prejela posebno nagrado - pripravila Tadeja Krečič.
Februarja je minilo 90 let od rojstva pisatelja Saša Vuge. Rodil se je v Mostu na Soči, maturiral na gimnaziji v Šempetru pri Gorici, se leta 1949 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Že leta 1949 se je na RTV Ljubljana zaposlil kot napovedovalec in voditelj oddaj, pozneje pa je bil televizijski dramaturg in urednik za igrani program. Njegovo prvo objavljeno delo je bila mladinska povest Škorenjček Matevžek leta 1955. Napisal je vrsto romanov, med njimi Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997); Vugov zadnji roman Sveti Anton Prašičkar je izšel 2015. Saša Vuga je prejel več nagrad, med njimi leta 1998 Prešernovo. Umrl je decembra 2016. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete razmišljanju Saše Vuge, ki smo ga posneli leta 1988.
Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Josip Osti, rojen leta 1945 v Sarajevu, je bil že pred selitvijo v Slovenijo leta 1990 vnet ambasador slovenske poezije, več kot dve desetletji pa tudi sam ustvarja v slovenščini. Izdal je skupaj 37 pesniških zbirk, 11 proznih knjig in 29 esejističnih. Leta 1994 je bil nagrajenec Vilenice, prejel pa je tudi Veronikino, Župančičevo, Jenkovo in številne druge nagrade. Prihodnji teden bo praznoval 75 let in ob tej priložnosti ga je Vlado Motnikar povabil v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: BoBo
Nedavno je dopolnil osemdeset let arhitekt Boris Podrecca (30. januar 1940, Beograd). Ta tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta, torej več desetletij, živi na Dunaju, na samosvoj način, čeprav ga imajo številni za postmodernista, nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino. S svojimi številnimi arhitekturnimi idejami in deli, od graditev do obnov, je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, nekaj njegovih del pa je tudi v Sloveniji: v Ljubljani (kavarna Platana, hotel in konferenčno središče Mons, Žitni most idr.), Mariboru (Medicinska fakulteta), Piranu (obnova Tartinijevega trga), Ajdovščini (Kulturni center) itd. Na Dunaju je njegov pečat najopaznejši, saj je skupaj z arhitektoma Gustavom Peichlom in Rudolfom Webrom projektiral nebotičnik Millennium Tower, eno najvišjih zgradb v Avstriji. Sicer so se te dni Podrecci na Dunaju poklonili s pregledno razstavo njegovega opusa zadnjega desetletja v Ringturmu; bila je odlično sprejeta. Ob tej priložnosti se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar. Foto: Boris Podrecca na odprtju razstave v Ostravi leta 2011 Avtor: Antonín Dvořák
Oblikovanju se nagrade Prešernovega sklada ne poklonijo pogosto. Nejc Prah, ki jo je za svoje oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih dobil letos, ima glede na svojo starost – rojen je leta 1989 – zavidljivo biografijo, predvsem pa samosvoj pristop, ki mestoma igrivo krši oblikovalske konvencije. Njegov grafični jezik spaja ilustracijo, fotografijo in eksperimentalno, včasih komaj berljivo tipografijo. Kot beremo v obrazložitvi žirije, so projekti in kvalitete, za katere dobi nagrado, naslednji: »navdušujoče identitete 33. grafičnega bienala in dogodkov Koordinate zvoka, drzni prelomi, izzivalne naslovnice, pomenljive infografike in energične ilustracije v revijah Bloomberg Businessweek, celostna podoba Axis Mundi, samostojna razstava Mal za hec mal za res.«
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je bil tudi pri nas in po svetu delujoč kostumograf Alan Hranitelj, ki je lani navdušil s postavitvijo razstave Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. O vzporednih svetovih umetnik, ki se z dvomi ne ukvarja veliko, saj si od nekdaj zaupa, pravi, da bivajo v vsakem izmed nas, vendar mora biti človek odprt za to, da si dovoli videti in slišati. Razstava, ki je sledila že mnogim drugim zelo odmevnim, je bila za mnoge praznik kostumografije, stvaritve pa so bile označene kot presežek umetniške imaginacije. Njegov opus obsega več sto gledaliških, opernih, baletnih in sodobno plesnih kostumografij, s svojimi magičnimi, poetičnimi in razkošnimi stvaritvami pa je očaral tudi gledalce cirkuških predstav ter vstopal v prostore filmske in televizijske produkcije.
V nizu pogovorov z letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada se predstavlja dramska igralka Nina Ivanišin, članica ansambla Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih na matičnem odru. Bila je Antigona, Lojzka v Hlapcih, Nežka v Linhartovem Matičku, Agata Schwarzkobler v Visoški kroniki. To sezono jo gledamo, med drugim, v drami Pljuča Duncana Macmillana na odru Male drame. O tem je Primož Jesenko zapisal: »V sodobni drami Pljuča z dovršenim občutkom za tempo osmišlja replike eruptivno in s prezentnostjo, ki drzno prepleta ravni resničnosti. Ekspresivnost igre Nine Ivanišin podpira neizrečeni podtekst, ki sega onkraj videnega in povedanega.« Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Milko Šparemblek se kot koreograf, dramaturg in režiser uvršča v sam svetovni vrh baletnih in plesnih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem pomembno vplivali na razmišljanje o plesu v današnjem času. S svojimi častitljivimi 91-timi leti in sedmimi desetletji dolgo ustvarjalno potjo je najstarejši še dejaven koreograf na svetu. Njegov ustvarjalni opus obsega več kot sto petdeset baletnih, opernih in dramskih predstav, ki jih je postavil v 45-ih različnih gledališčih po svetu, ter številnih umetniških filmov in izvirnih televizijskih stvaritev. Mednarodni ugled si je pridobil tudi kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, kot direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor baleta Gulbenkian v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali nekaj odlomkov iz portreta Milka Šparembleka, ki ga je za Televizijo Slovenija pripravila Danica Dolinar. Izbrala jih je Jedrt Jež Furlan. Foto: arhiv SNG Opera in balet Ljubljana
Fotograf Stojan Kerbler je osrednja osebnost slovenske fotografije. Njegov opus je čudovita freska bivanja in življenja haloških ljudi in predstavlja resnično vrednoto nacionalnega pomena, o kateri se lahko poenoti strokovna in tudi laična javnost, je zapisano v utemeljitvi za Prešernovo nagrado, ki jo prejema umetnik s Ptujske gore, ki živi na Ptuju. Kerbler je bil vse življenje dejaven v fotografskih klubih. Leta 1963 je bil v Ljubljani med soustanovitelji Fotogrupe ŠOLT, po diplomi se je včlanil v Fotoklub Maribor. Za cikel Haložani je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada. O kakovosti njegovega dela pričajo tudi druge domače in mednarodne nagrade in naklonjenost opazovalcev njegovih fotografij; te v ospredje vedno postavljajo človeka. Stojan Kerbler je v svoj dom sprejel že mnoge mlade fotografe, ki so prišli po nasvet in pomoč, na njegovih vratih pa je pozvonila tudi novinarka Irena Kodrič Cizerl. Foto: Srečko Trstenjak https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stojan-Kerbler-portret.jpg
Gost oddaje je nagrajenec Prešernovega sklada Rok Biček, filmski režiser, scenarist, montažer in producent. Nagrado Prešernovega sklada Biček prejema za svoj drugi celovečerni film, dokumentarec Družina. Kot je v obrazložitvi zapisala Mateja Valentinčič, je film Družina “boleče intimna, a hkrati univerzalna psihosocialna kronika odraščanja v deprivilegiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še bolj.” V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Rok Biček pojasnil, zakaj ne želi več komentirati slovenske filmske politike. Od premiere svojega celovečernega prvenca Razredni sovražnik se je namreč pogosto javno angažiral za izboljšanje razmer filmskega ustvarjanja, vendar je spoznal, da to nikogar ne zanima. “Če bi koga od odločevalcev, ki lahko kaj spremenijo, to zanimalo, bi že spremenil,” je dejal Rok Biček v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
»Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo med najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije,« je med drugim zapisano v obrazložitvi odločitve, da Suzana Koncut prejme nagrado Prešernovega sklada za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil v zadnjih treh letih. Svojo prevajalsko poetiko, ki sta jo dolga leta sooblikovala ples in koreografija, bo Suzana Koncut podrobneje predstavila v tokratni oddaji. Avtor fotografije: Miha Fras
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom začenjamo niz pogovorov z nagrajenci Prešernovega sklada in Prešernovima nagrajencema za življenjsko delo. Tokrat se bo Primož Trdan pogovarjal z Lukom Juhartom, akordeonistom, zadnje čase pa tudi skladateljem. »Luka Juhart v glasbi ne išče delnih rešitev. Glasba zanj ni kariera, ampak nujnost, ki ga vodi med interpretacijo, ustvarjanjem, improviziranjem in poživljanjem glasbene scene.« je zapisano v obrazložitvi za nagrado Prešernovega sklada.
Mineva sto let od rojstva skladatelja, dirigenta, glasbenega publicista in pedagoga Cirila Cvetka. Rodil se je v Vučji vasi pri Ljutomeru. Leta 1948 je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz dirigiranja in kompozicije, nato se je izpopolnjeval v Pragi in Parizu. V letih 1945-1947 je bil vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, zatem vodja umetniškega oddelka in umetniški direktor Triglav filma. Med letoma 1951 in 1955 je bil dirigent in direktor mariborske Opere, od leta 1956 je deloval v ljubljanski Operi. Bil je tudi direktor Slovenske filharmonije ter direktor in umetniški direktor ljubljanske Opere. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je predaval osnove dirigiranja in zborovstva ter vodil njen operni studio. Kot dirigent obsežnega opernega in koncertnega repertoarja se je odlikoval po tehnični preciznosti in zvesti interpretaciji. Obsežna je tudi njegova publicistična dejavnost. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali, kako je leta 1993 Ciril Cvetko pripovedoval o svojem življenju in delu.
18. decembra 1999 je umrl Peter Levec, slovenski pesnik in prevajalec. Njegov najpomembnejši prevod so Travne bilke ameriškega pesnika Walta Whitmana. Ob dvajseti obletnici smrti se bomo Petra Levca spomnili v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Začel je pesniti že v gimnazijskih letih. Leta 1945 je izdal zbirko Koraki v svobodo. Oblikovno in snovno usmeritev je delno nadaljeval v zbirki Zeleni val, delno pa je čutiti premik v subjektivizem,ki razkriva njegovo doživljanje vojne. V Brezkončnem marcu iz leta 1971 je izboru prejšnjih pesmi dodal nekaj osebnih refleksij o splošni človeški težnji po notranjem ravnovesju.
Mirko Mahnič, dramaturg, gledališki režiser, pisatelj, nekdanji predavatelj odrskega jezika in dolgoletni lektor v ljubljanski Drami, se je rodil leta 1919, pred stotimi leti torej, preminil je lani. Bil je v veliki meri gledališki človek, avtor več knjig s tega področja, omenimo vsaj zadnjo obsežno študijo v dveh knjigah z naslovom Položaj slovenske gledališke omike 1941 - 45. Vendar je pisal tudi leposlovje: spomine, pričevanja, razmisleke, tudi dva romana: Prešeren na Silbi in Nestrohnjena svetloba. Ob letošnji okrogli obletnici je pri Mladinski knjigi izšla druga knjiga njegovih dnevniških besedil z naslovom Zapisi 1948 - 1958. Ko je imel Mirko Mahnič dvainosemdeset let, ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Petindvajsetega decembra bo minilo 120 let od rojstva skladatelja Matije Tomca. Rodil se je v Kapljišču v Beli krajini. Šolal se je najprej v Novem mestu, nato na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Poleg šole je igral violo in rog, kasneje je tudi orgle. Leta 1920 je po maturi vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1923; najprej je opravljal delo kaplana v Mokronogu in se nato odločil za študij kompozicije in orgel na Dunaju. Po vrnitvi leta 1930 je bil profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, zatem pa na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po ukinitvi gimnazije je še eno leto ostal v Ljubljani, potem pa je odšel v Domžale. Orgle je poučeval na glasbenem konservatoriju in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagog se je upokojil leta 1948, nato je bil župnik v Domžalah. Tomc je bil predvsem zborovski skladatelj. Njegovo glasbeno delo je zelo raznoliko: od maš, različnih skladb za liturgične potrebe za različne sestave od mešanih, moških, ženskih zborov, do skladb za otroške zbore. Leta 1947 je napisal opero Krst pri Savici, ki je na premierno koncertno izvedbo čakala 45 let. Od večjih del je napisal še 7 kantat. Najpomembnejši sta Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je o svojem življenju leta 1981 razmišljal takrat 81-letni skladatelj Matija Tomc. Umrl je leta 1986.
V letošnjem letu se spominjamo tudi sto desete obletnice rojstva Mare Kralj, slovenske slikarke, ilustratorke in oblikovalke lutk. Rodila se je na Dunaju pesnici Vidi Jeraj in glasbeniku Karlu Jeraju, poročena je bila s slikarjem Tonetom Kraljem. V slikarstvu se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih lutk pa v Pragi. Prav lutke so bile velika ljubezen Mare Kralj. O vsem tem govori v pogovoru z Vido Curk, posnetem ob umetničini devetdesetletnici.
Slikar Franc Zupet - Krištof se je rodil 30. oktobra 1939 v Ljubljani. Obiskoval je ljubljansko klasično gimnazijo, najprej je študiral arhitekturo, potem umetnostno zgodovino, nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Kot slikar dela v svobodnem poklicu. Od šestdesetih let podpisuje svoja dela z imenom Krištof, ki mu ga je dal književnik Ivan Mrak; ta je s svojo ženo, kiparko Karlo Bulovec-Mrak močno zaznamoval Zupetovo ustvarjanje. Zupet ustvarja predvsem portrete. S slikarjem Krištofom Zupetom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom leta 2014 pogovarjala Vida Curk. Fotografija iz dokumentarnega filma Krištof Zupet: slikar https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/174399539
Dvanajstega novembra je minilo sto let od rojstva slovenskega režiserja Franceta Štiglica. V zgodovino kinematografije se je zapisal s filmi Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči Peter in drugimi; bil je nominiranec za oskarja leta 1961. V radijskem arhivu hranimo dragocen posnetek iz leta 1982, na katerem je France Štiglic razmišljal in pripovedoval o svojem življenju, ustvarjanju in okoliščinah, ki so ga oblikovale. Slišali ga boste v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom posvečamo dramskemu in filmskemu igralcu Vladu Novaku. 12. novembra bo namreč v Slovenski kinoteki prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Ustvaril je več kot šestdeset filmskih vlog, v gledališču pa vsaj še dvakrat več, Društvo slovenskih režiserjev mu nagrado podeljuje, kot je bilo zapisano, ker je Vlado Novak “vedno z dušo in srcem pri stvari”. Igralca, ki je že dobil številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada iIn Borštnikov prstan leta 2014, je pred mikrofon povabil Marko Golja.
Neveljaven email naslov