Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"V gledališču je ogromno konvencij, ki jih je treba preizprašati."
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu, je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je poleg Mladinskega sodelovalo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave niso izziv, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiero. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, tudi v sedanjih neprijaznih razmerah išče možnosti za prenovo gledališča. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
"V gledališču je ogromno konvencij, ki jih je treba preizprašati."
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu, je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je poleg Mladinskega sodelovalo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave niso izziv, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiero. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, tudi v sedanjih neprijaznih razmerah išče možnosti za prenovo gledališča. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
Vsestranski filmski ustvarjalec Rado Likon več desetletij plodno in predano deluje kot direktor fotografije, filmski snemalec, producent, montažer in še bi lahko naštevali. Pred dnevi je Rado Likon prejel stanovsko nagrado iris za najboljšo fotografijo v dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta. Z umetnikom se je pogovarjal Urban Tarman.
Kipar Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Velja za odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, največ v žgani glini in bronu. Razpon njegovih kipov je velik: od drobne plastike do velikih javnih spomenikov. Leta 1990 je Drago Tršar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bil je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot poklon nedavno preminulemu umetniku objavljamo odlomke iz pogovora, kli ga je leta 2014 z Dragom Tršarjem pripravila Vida Curk. Foto: Galerija Murska Sobota
Umrl je igralec Andrés Valdés. Rodil se je leta 1936 na Kubi, od tam je odšel kmalu po Castrovem prevzemu oblasti. Pred več kot pol stoletja je prišel v Ljubljano in tu ostal – še prej pa se je v Parizu pri največjih mojstrih izpopolnil v pantomimi, umetnosti, ki je bila v Sloveniji takrat skoraj neznana. Od sredine šestdesetih let je kot predavatelj na igralski akademiji, kot svetovalec za gib v gledališčih in kot učitelj pantomime v svojem lastnem studiu gibalno oblikoval in izpopolnil več generacij slovenskih igralcev. Leta 2010 je za svoje življenjsko delo prejel bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 2016, ko je dopolnil 80 let, se je z njim pogovarjala Vida Curk. Foto: BoBo
Ob 60-letnici programa Ars ponavljamo prvo izmed oddaj Naši umetniki pred mikrofonom. Premierno smo jo predvajali 4. februarja leta 1980, kar pomeni, da oddajo pripravljamo že dobrih 43 let. Prvi gost je bil Pavel Šivic, skladatelj, pianist, pedagog, kritik in esejist, zborovodja in glasbeni organizator ter tudi sodelavec našega programa.
Gregor Podlogar je novinar Radia Slovenija in njegove oddaje so prepoznavne ne le zaradi njegovega glasu in elokvence; je (med drugim) prevajalec klasičnega indijskega romana Vodnik R. K. Narayana, predvsem pa je pesnik, ki že več kot tri desetletja ustvarja svoj prepoznavni pesniški opus. Podlogar v svoji poeziji lepo združuje refleksijo, meditacijo, čudenje, trenutek, trajanje in osebno v eno, včasih z zvočno sugestivnimi paralelizmi, včasih kot kak minimalist, ki prisega na manj. S pesnikom se ob izidu njegove najnovejše pesniške zbirke Atlas (LUD Šerpa) pogovarja Marko Golja, seveda pa se v kratkem pogovoru dotakneta tudi nekaterih avtorjevih zgodnjih zbirk, tako zbirk Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002) in Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom). Nikar ne zamudite priložnosti, da slišite prepoznaven glas sodobne slovenske poezije.
Nagrado Prešernovega sklada je letos prejel tudi arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.« Kot zadnjega izmed pogovorov z letošnjimi Prešernovimi lavreati: intervju Liane Buršič z vodjo arhitekturnega ateljeja Medprostor in po novem tudi glavnim mestnim ljubljanskim urbanistom (nasledil je namreč dolgoletnega podžupana Janeza Koželja) Rokom Žnidaršičem.
Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.
Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:
V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih.
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo
To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv
Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.
Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS
Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.
Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/
Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.
Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.
Neveljaven email naslov