Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Z eseji se skušam povzpeti nad površino družbe in ostati razumljiv. Eseji nam ne koristijo, če niso razumljivi."
Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba.
Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivističen način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo ontološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura).
V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo izostreno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
"Z eseji se skušam povzpeti nad površino družbe in ostati razumljiv. Eseji nam ne koristijo, če niso razumljivi."
Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba.
Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivističen način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo ontološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura).
V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo izostreno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje.
Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.
Matjaž Klopčič se je rodil leta 1934 v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, a se je že kmalu posvetil filmu in mu ostal zvest vse življenje, kot režiser in tudi kot profesor na akademiji. Prve filme je posnel na prelomu šestdesetih let. Njegovi najbolj znani celovečerni so Na papirnatih avionih, Sedmina, Cvetje v jeseni, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak. V Slovenski kinoteki je ta čas na sporedu retrospektiva njegovih filmov, poklonili so se mu tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 1982 je Matjaž Klopčič o svoji ustavrjalni poti razmišljal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Igralec, režiser, scenarist Boris Cavazza je ta teden na slavnostnem koncertu ob 75. obletnici Radia Koper v Novi Gorici prejel nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za leto 2024. Eden naših največjih dramskih in filmskih igralcev je k številnim nagradam in priznanjem, omenimo vsaj nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, pa zlati red za zasluge, s katerim ga je lani odlikoval predsednik republike Borut Pahor, dodal še Ježkovo nagrado za izjemen ustvarjalni opus, saj, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, "tradicijo Ježkovega duha na izvirni način celo presega". V našem radijskem arhivu smo poiskali pogovor z Borisom Cavazzo iz leta 2017, ko se je z umetnikom pogovarjala Tadeja Krečič.
Konec septembra je minilo osemdeset let, odkar se je rodil Matjaž Vipotnik, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. Njegovi plakati in opreme knjig so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki prelomno zaznamovali slovensko grafično oblikovanje, posredno tudi našo družbo. Kdo se ne spominja znamenitega plakata z Marxom na kolesu in napisom: »Ali je prihodnost že prišla?« Uveljavil se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s študija v Italiji, nato je delal na več področjih, posebej pa se spominjamo njegovih gledaliških plakatov in scenografij, knjižnih oprem in celostnih podob kulturnih ustanov. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Matjažem Vipotnikom pogovarjala Vida Curk.
Nedavno je v dvaindevetdesetem letu starosti umrl skladatelj Igor Štuhec. Po rodu je bil Štajerec iz Kremberka v Slovenskih goricah, študij kompozicije je končal na akademiji za glasbo v Ljubljani kot učenec Lucijana Marije Škerjanca in Matije Bravničarja, potem pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Darmstadtu. V svojih skladbah je razmeroma zgodaj izpričal zanimanje za nove kompozicijske rešitve in sodobne glasbene smeri. Njegov opus obsega simfonična, komorna, zborovska, vokalno-instrumentalna in solistična dela. Leta 2004 je Štuhec prejel nagrado Prešernovega sklada in 2011. Kozinovo nagrado za življenjski opus. Arhivski posnetek je iz leta 1983.
Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.
Umrl je dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. "Zaradi naštetih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatili slovensko kulturno krajino ter okrepili ugled slovenske države v mednarodnem prostoru" je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega Festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi medicino in delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in okoli 600 strokovnih člankov. O svojem življenju in ljubezni do baletne in glasbene umetnosti je pred letošnjim kulturnim praznikom pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.
Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.
Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.
20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.
21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.
Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.
Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Neveljaven email naslov