Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist, artist." Velik umetnik.
Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru – pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.
731 epizod
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
"Ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist, artist." Velik umetnik.
Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru – pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.
Pesnik in duhovnik Vladimir Kos (1924-2022) se je rodil v Murski Soboti, odraščal je v Mariboru. Med vojno se je znašel v Ljubljani, bil je interniran v Gonarsu, po vojni pa je odšel čez mejo in že v avstrijskem Lienzu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Študiral in doktoriral je iz teologije v Rimu in postal misijonar - pa ne v Afriki ali med Eskimi, kot je nameraval, temveč na Japonskem; tam je od sredine petdesetih let do nedavne smrti živel, ustvarjal in predaval. Izdal je skoraj trideset pesniških zbirk, pisal je tudi esejistiko. Leta 2014 je za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Vse do 25. avgusta si je na Bledu mogoče ogledati tri razstave akademske slikarke Ejti Štih: v Galeriji Stolp na Blejskem gradu predstavlja cikel Kokošji rod, v Galeriji Melite Vovk je na ogled cikel Konflikti, v preddverju Festivalne dvorane pa cikel Rdeče in zlato. Ejti Štih se je v Ljubljani leta 1957 slikarki Meliti Vovk in književniku Bojanu Štihu. Študirala je na ljubljanski likovni akademiji. Že skoraj štiri desetletja živi in ustvarja v Boliviji, v mestu Santa Cruz de la Sierra, kjer je v opuščeni policijski postaji ustvarila likovno galerijo. Poleg slikanja se ukvarja tudi z ilustracijo za knjige, revije, časopise, z gledališko kostumografijo in scenografijo ter s kiparskimi inštalacijami. Pogosta tematika njenega ustvarjanja je socialna in zelo aktualna, kot je videti na blejskih razstavah: pandemija covid 19, splav, revščina, zlorabe žensk, položajev, politike. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se je z Ejti Štih pred petimi leti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Filmski, televizijski in gledališki igralki Silvi Čušin so na Igralskem filmskem festivalu Kranj podelili nagrado za življenjsko delo Ite Rine – priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Pri Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev so pri tem zapisali, da igralske stvaritve Silve Čušin »podirajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre«, saj na ekranu »vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo«, in dodali, da so zaščitni znak njenega dela »preciznost, subtilnost, mirnost in neverjeten občutek za filmski jezik«. Za življenjsko delo je pred nekaj leti že dobila Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, ki ga podeljuje Borštnikovo srečanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, tokrat pa je fokus na njenem delu na filmu in televiziji. Med drugim je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, sodeluje pa tudi pri filmu Šterkijada Igorja Šterka, ki je še v produkciji. S Silvo Čušin se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Peter Uhan
Borut Gombač je knjižničar in zelo vsestranski umetnik, ki piše za bralke in bralce različnih generacij in se dokazuje v različnih literarnih vrstah. To med drugim pomeni, da umetnik na začetku ustvarjanja teksta ne ve, kako se bo tekst razvil. Za svoje ustvarjalnost je prejel kar nekaj nagrad, njihov razpon pa je precejšen: med drugim je postal basador basovskih znanosti, dobil je Glazarjevo listino in Veronikino nagrado za pesniško zbirko S konico konice jezika, kar nekaj nagrad je dobil tudi za svoje pravljice na Radiu Slovenija. Posebno priznanje umetniku je izid njegovih izbranih pesmi z naslovom Razmerje med strunami in s tehtno spremno besedo Muanisa Sinanovića pri Kulturnem centru Maribor. Toda naj je kulturniški sistem v dovoljšni meri prepoznal njegovo delo (ali ne), je dejstvo, da je umetnik v svojem delu zelo ustvarjalen, presenetljiv, igriv, hkrati pa v svojo poezijo smiselno in učinkovito vtke modrostne in refleksivne verze. In tak je Borut Gombač v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Tomaž Grom o sebi pravi, da »glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve.« Tomaž Grom je prejemnik Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje in je gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v studio ga je povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Špela Trošt
Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Marij Čuk je 23. junija dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Dolini pri Trstu, zdaj živi v Hruševici na Krasu in v Trstu. Je avtor osmih pesniških zbirk in štirih romanov, za roman Prah je dobil pred tremi leti nagrado Vstajenje, za prevod Črnega obroča pa nedavno drugo vsedržavno italijansko nagrado Nabokov, če omenimo samo najvidnejši priznanji. Marij Čuk je tudi literarni in gledališki kritik, delal je kot novinar in urednik in je stalni sodelavec uredništva za kulturo na tretjem programu Ars radia Slovenija. Marija Čuka je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
"V meni je bilo vedno hotenje, da bi se približal temu, kar zahteva režiser, obenem pa sem si želel tudi svobodo, je v pogovoru z Rokom Bozovičarjem med drugim povedal Ivo Barišič, prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja. Foto: Miloš Vujinovič/BOBO
Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se poklanjamo radijski režiserki Rosandi Sajko Korun, ki je umrla pred dnevi. Rodila se je leta 1930 v Celju, že v študentskih letih se je pridružila tedanjemu Radiu Ljubljana - najprej kot napovedovalka, kmalu pa je postala režiserka. Njen opus obsega ogromno iger za otroke in odrasle, zelo pomembno je tudi njeno eksperimentalno delo za radijski medij. Rosanda Sajko sodi med tiste radijske ustvarjalce, zaradi katerih je slovenska radijska igra dosegla izjemno visoko raven. Foto: Ars/Lučka Gruden
Pisatelj Boris Pahor je bil neutruden pričevalec 20. stoletja; o svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke - je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.
Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec v Zimski poroki H. Levina (Peter Giodani) MGL
25. aprila 2022 je umrl akademski slikar France Slana, star petindevetdeset let. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev. Poznamo ga po značilnih motivih mest in krajin, živali – mnogim je bil znan kot slikar petelinov, mačk ali rib –, ženskih aktov, Don Kihotov, tihožitij ali čolnov in je bil izjemno priljubljen. Skupaj s slikarji kot so Vida Fakin, Milan Rijavec, Milan Bizovičar in drugi, je bil prva povojna generacija, ki je študirala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Njegov profesor je bil, med drugimi, Gabrijel Stupica. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada. V svojem intimističnem, čustveno doživetem slikarstvu variira motive, ki so nemalokrat zasidrani v domači slovenski tradiciji. Čeprav preizkuša najrazličnejše tehnike, se v abstrakcijo spusti le redko. Temelj njegovega slikarstva je risba. Naslikal je številne oljne slike, velika ljubezen pa je bil predvsem akvarel. Slana je imel številne razstave doma in v tujini. Razstavljal je v Zimbabveju, Kairu, na Malti ter širom po ZDA. Bostonska Art Grallery je odkupila njegov akvarel.
Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.
Kamila Volčanšek je avtorica, ki slovenski likovni prostor že več desetletij bogati kot slikarka in ilustratorka sveže igrivih podob. Konec lanskega leta je za svoj obširen življenjski opus prejela nagrado Ivane Kobilca, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Njeno delo je v tem času na ogled v sklopu skupinske razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Kamilo Volčanšek je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Aleksandra Saška Gruden.
Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk. Foto: Amir Muratović, RTV Slovenija
Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Foto: Igor Napast https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vlado_Novak_2019.jpg
Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.
Jette Ostan Vejrup je nagrado Prešernovega sklada dobila za več premiernih vlog v zadnjih treh letih. Bila je, na primer Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris, v režiji Ivane Djilas, Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser, v režiji Borisa Ostana, nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, v režiji Žige Divjaka, pa tudi v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija, v režiji Ivice Buljana. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da Jette Ostan Vejrup »razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna. Zdi se, da igro organsko nosi v sebi, odlikuje jo tenkočutno upravljanje z igralsko energijo, kjer so premišljeni vsaka gesta in pogled, besede in gib, v njih pa odmeva tudi pronicljiva uglašenost z igralskimi partnerji in celostno logiko uprizoritve.«
Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.
Neveljaven email naslov