Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
748 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.
Aldo Žerjal je samosvoj pesnik, ki živi in ustvarja precej odmaknjeno v Pliskovici na Krasu. V slovenski literarni prostor je opazneje vstopil leta 1982 kot soavtor Pesniškega almanaha mladih. Mnogi izmed desetih pesnikov in ene pesnice iz omenjenega zbornika poezije danes ne pišejo več, trije pa še vztrajajo: Andrej Rozman–Roza, Brane Mozetič in Aldo Žerjal. Ta je svojo pesniško samosvojost samo še stopnjeval v poznejših zbirkah (Obrobljena noč, 1985, Po pikapolonici, Vzpostavljeni stavki, Glasbajala, Smrtne razlike, Izzabranja, 2009), s knjigo izbranih pesmi z naslovom Neboleče odstranjevanje besed, izdano ob njegovi šestdesetletnici, pa se je še enkrat potrdil kot pesnik zelo zgoščenih pesmi, ki bralcu ne ponujajo gotovosti, ampak ravno nasprotno – občutek negotovosti, drsenja, lom pogledov in nize pomenskih in pripovednih sprevrnitev. Več o svoji poeziji in sebi je Aldo Žerjal povedal v pogovoru z Markom Goljo, posnetim na domu pesnika Aleksandra Peršolje v Križu blizu Sežane, prebral pa je tudi pesem Drhtenje na listih. Vabljenji k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Festival Vilenica
Pogovor s Sašo Pavček, dobitnico Borštnikovega prstana, dramsko igralko, pesnico, esejistko in dramatičarko.
»Z lutkami sem prepotoval pol sveta, moje predstave pa še drugo polovico. Človek se stara, lutke pa ne. Ostajajo vedno polne upanja, da bodo občinstvu povedale, zakaj so se rodile na gugalnico, ki niha med poezijo in grotesko. Lutkarji in njihovi posredniki – režiserji se trudimo, da lutke ne bi ostale le vizualni užitek, ampak da bi sporočilo, ki ga besedilo in likovna nazornost nosita kot na pladnju, prišlo do odprtih oči in ušes. Vedno upamo …«, v knjigi »Vera v lutko« zapiše Edi Majaron, lutkovni režiser, pedagog, esejist in letošnji prejemnik Klemenčičeve nagrade za življenjsko delo. Z njim se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Saška Rakef. Avtor fotografije: Tamino Petelinšek
Konec septembra so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli retrospektivno razstavo del akademskega kiparja Dušana Tršarja. Gre za delni prenos retrospektivne razstave, ki so jo ob umetnikovi 80-letnici pripravili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Dušan Tršar je pomembno sooblikoval slovensko umetnost od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Njegova dela so bila predstavljena na številnih razstavah doma in v tujini. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je pred poldrugim desetletjem z Dušanom Tršarjem pripravila Aleksandra Saška Gruden. Najprej je spregovoril o svojih ustvarjalnih začetkih. foto: http://www.mg-lj.si/si/dogodki/2178/program-dusan-trsar/
Pesnica in prevajalka Jana Putrle Srdić se je doslej podpisala pod tri knjige poezije: prvencu Kutine (2003) sta sledili knjigi Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado. V njenem prevodu smo dobili poezijo Ane Ristović, Sapphire, Roberta Hassa, kot prevajalka je sodelovala tudi pri antologiji sodobne ruske poezije in moderne turške poezije. Je ena od ustanoviteljic Zavoda za sodobne umetnosti in kulture Gulag, deluje kot producentka na področju sodobne raziskovalne, intermedijske umetnosti in intenzivno sodeluje z galerijo Kapelica.
Na začetku septembra je v 90. letu starosti umrl akademski slikar in dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost Štefan Planinc. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Rodil se je septembra 1925 v Ljubljani; leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo KUD France Marolt, ki jo je vodil Marij Pregelj. Zatem se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je bil tudi pronicljiv premišljevalec, ki mu nikakor ni bilo tuje besedno izražanje. Vabimo vas, da prisluhnete zapisu, v katerem je Štefan Planinc leta 1985 razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. foto: izrez iz slike Štefana Planinca Pokrajina z uro, 1974 http://museums.si/sl/collection/object/635/stefan-planinc-pokrajina-z-uro
Maja Vidmar je leta 1984 objavila svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Razdalje telesa. Prvencu so sledile zbirke Način vezave, Ob vznožju, Prisotnost, Sobe, Kako se zaljubiš in Minute prednosti, izšla pa sta tudi dva izbora njene poezije. Za zbirko Prisotnost je pesnica dobila Jenkovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Maja Vidmar je bila slovenska avtorica v središču letošnjega mednarodnega festivala Vilenica. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je pred leti z njo posnel Marko Golja. Foto: BoBo
Milan Šelj generacijsko sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov (rodil se je leta 1960), toda hkrati je (s ščepcem humorja) mlad pesnik. Svojo prvo pesniško Darilo je namreč objavil leta 2006 (tudi o tem, zakaj šele takrat, bo pripovedoval v oddaji). Njegova prvenka se odlikuje z vrsto čustveno intenzivnih pesmi o osebni izkušnji, o bolečini, ki jo doživlja pesnik v družini, ki težko in počasi sprejema, da je gej. Leta 2010 je sledila zbirka Kristali soli in 2015 Gradim gradove. V obeh zbirkah je še vrsta avtobiografskih pesmi, ki prehajajo iz narativne strukture, značilne za prvenko, v bolj lirične, tudi igrive podobe. Erotika je še vedno pomembna tema, toda pesnik se bolj in bolj prepušča jeziku, njegovim različnim, tudi radoživim legam, predvsem pa omenjeni zbirki vsebujeta vrsto pesmi o dozorevanju in zrelosti. Več o svoji poeziji bo Milan Šelj povedal v pogovoru z Markom Goljo, slišali pa bomo tudi dve njegovi pesmi. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Peter Uhan
Pesnik, dramatik, prevajalec Boris A. Novak je letošnji prejemnik Veronikine nagrade; prejel jo je za veliko delo, epos Vrata nepovrata. S tretjim delom, ki ima naslov Bivališča duš, je Novak po oceni žirije ustvaril "dantejevsko sintezo" pekla in nebes modernega časa. Boris A. Novak je avtor več kot dvajsetih knjig pesmi za odrasle in otroke, lutkovnih in radijskih iger, dveh dram in prevajalec temeljnih pesniških besedil francoske književnosti. Pred dvema letoma, ob izidu prvega dela eposa, se je s pesnikom pogovarjal Vlado Motnikar; beseda je tekla predvsem o poeziji. Najprej o knjigi Zemljevidi domotožja. Foto: BoBo
Pesnik Andrej Brvar je ustvarjalno pot začel v šestdesetih letih; leta 1969 je izdal pesniški prvenec Slikanica. Sledila je vrsta izvirnih pesniških zbirk, knjiga pogovorov in odzivov in tri knjige za mlajše bralce. Do osemdesetih let je bila Brvarjeva poezija izrazito modernistično usmerjena. Brvarjevo prvo pesniško obdobje zaznamujejo volja do moči, radoživost, dokumentarnost, hkrati pa relativiziranje objektivnega sveta. Pozneje je v njegovem pesništvu postajala vse bolj izrazita presunjenost nad eksistenco sveta in človeka v njem. Brvarjev pesniški vitalizem ob naraščajočem zavedanju minljivosti ni izgubil moči, temveč je dobil svoj smisel. Naslednji teden bodo na Starem gradu Celje podelili letošnjo Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta ter zlatnik poezije za življenjsko delo. Letos bo zlatnik za življenjski pesniški opus in ustvarjalni prispevek k slovenski literaturi prejel prav Andrej Brvar. Spomnimo, da je pred kratkim pri založbi Beletrina izšel obsežen izbor njegove poezije z naslovom Transverzala. S pesnikom Andrejem Brvarjem se je leta 2015, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: BoBo
Z arhivsko oddajo Naši umetniki pred mikrofonom bomo opozorili na pomembnega slovenskega slikarja Ludvika Pandurja, ki je te dni dopolnil 70 let. Rodil se je v družini slikarja Lajčija Pandurja, študiral je na akademiji v Zagrebu in se izpopolnjeval v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića. V pogovoru z Vido Curk je leta 1999 zanimivo pripovedoval o svojem življenju, šolanju, vplivih in ustvarjanju. foto:Ludvik Pandur Andrejpr at Slovenian Wikipedia https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ludvik_Pandur.jpg
Devetnajstega julija je umrl fotograf Bogo Čerin. V Mariboru je obiskoval Tehniško fakulteto, kot fotoreporter je sodeloval s časopisi Katedra, pri kateri je pozneje prevzel uredništvo fotografije, Večer in Delo, objavljal je tudi v mnogih revijah. V zgodovino umetniške fotografije se je najbolj zapisal z ženskim aktom. Petega avgusta bi Bogo Čerin dopolnil 70 let. Na Arsu se bomo njegovega življenja in ustvarjanja spomnili s ponovitvijo oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri se je z ustvarjalcem pred leti pogovarjala Vida Curk. foto: Bogomir Čerin: Kolekcija 1 Fotografska zbirka FK Maribor http://museums.si/sl/collection/object/27515/bogomir-cerin-kolekcija-1
Dvanajstega julija je minilo 90 let od rojstva skladatelja, etnomuzikologa, slovenista in etimologa Pavleta Merkuja.Rodil se je v Trstu, študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe. Sredi šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je 1976 objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Bil je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi 2014, malo pred smrtjo, tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1985 je Pavle Merku nastopil v studiu oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.
Sedemnajstega julija je minilo sto let od rojstva Sama Hubada. Rodil se je v glasbeni družini – njegov oče je bil namreč skladatelj, zborovodja in pedagog Matej Hubad. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari, izpopolnjeval se je v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi jazzu in je bil član prve zasedbe Big Banda Radia Ljubljana, ki jo je spomladi 1945 sestavil skladatelj Bojan Adamič. Med letoma 1942 in 1958 je dirigiral v operi in baletu SNG v Ljubljani, kjer je bil nekaj let tudi direktor, med letoma 1959 in 1964 je bil stalni gostujoči dirigent v Zagrebški operi, med letoma 1955 in 1957 pa tudi šef dirigent Zagrebške filharmonije. V obdobju med 1947 in 1966 je bil šef dirigent Slovenske filharmonije. Za svoje ustvarjanje je prejel vrsto priznanj in nagrad. Umrl je lani avgusta. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili razmišljanje Sama Hubada, ki ga je za naš radio pripravil in prebral leta 1980.
Pesnica, prevajalka in kritičarka Barbara Pogačnik (1973) je diplomirala na belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in magistrirala na temo slovenskih prevodov in recepcije Mallarméja na pariški Sorbonni. Doslej je objavila pesniške zbirke Poplave (2007), V množici izgubljeni papir (2008), Modrina hiše (2013) in Alica v deželi plaščev. Gostovala je na več kot 50 literarnih festivalih po svetu, njene pesmi so vključene v različne antologije, revijalno objavljene v več kot 28 jezikih, bile pa so tudi uglasbene. Prevaja iz francoščine pa tudi italijanščine, angleščine, srbščine in hrvaščine, v njenih prevodih je izšlo več kot 150 avtorjev. Z Barbaro Pogačnik se pogovarja Tina Kozin.
Pesnica, prevajalka in kritičarka Barbara Pogačnik je diplomirala na belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in magistrirala na temo slovenskih prevodov in recepcije Mallarméja na pariški Sorbonni. Doslej je objavila štiri pesniške zbirke in gostovala na več kot 50 literarnih festivalih po svetu. Njene pesmi so vključene v različne antologije, revijalno objavljene v več kot 28 jezikih, bile pa so tudi uglasbene. Prevaja iz francoščine pa tudi italijanščine, angleščine, srbščine in hrvaščine, v njenih prevodih je izšlo več kot 150 avtorjev. V oddajo Naši umetniki pred mikrofonom jo je povabila Tina Kozin.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je tokrat naša gostja slovenska vizualna umetnica, grafičarka Zora Stančič. Avtorica, ki se je rodila v Bosni in Hercegovini, je osnovno in srednjo šolo obiskovala v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost pa v Sarajevu, nato pa je na ljubljanski likovni akademiji končala še grafično specialko. Študijsko se je izpopolnjevala v Parizu, na Dunaju, v ZDA in na Češkem. Njena dela so v številnih svetovnih muzejih, trenutno pa so na ogled na skupinski razstavi AVANTI GRAFIKA v Galeriji DLUL v Ljubljani. V svojih grafikah si je Stančičeva vedno prizadevala izražati miselno in formalno jedro podobe s čimer briše nepotrebne podrobnosti. Z Zoro Stančič se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Pesnik David Bedrač (1978) pesni za odrasle in otroke (leta 2008 je izšla njegova zbirka Pesniška hiša, pozneje pa še zbirka So že smehci k vam prispeli), s poezijo se ukvarja tudi znanstveno in ne nazadnje pomaga mladim pesnikom skozi labirinte poezije v literarnih delavnicah, napisal je tudi priročnik o pesnjenju z naslovom Brez uteži (2007), predvsem pa je objavil kar nekaj zanimivih pesniških zbirk. Pogovor z njim je v mariborskem studiu pod Pekrsko gorco posnel Marko Golja; v njem je pesnik med drugim povedal, kdaj se je pričel poigravati z besedami, koliko prvenk je objavil in še marsikaj pomembnejšega, prebral pa je tudi pesem Nakupovalci. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Branimir Ritonja
Letos je dopolnil 80 let slovenski pisatelj Florjan Lipuš. Rodil se je na avstrijskem Koroškem v Lobniku blizu Železne Kaple. Pri šestih letih je ostal brez matere, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v Marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa končal učiteljišče in dočakal upokojitev kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Pisati je začel že kot gimnazijec. Sprva je bil urednik slovenskega lista Kres, od leta 1960 naprej je bil soustanovitelj in glavni urednik osrednje slovenske koroške revije Mladje. Lipušev literarni opus zajema pripovedništvo, pesništvo in dramatiko in je pretežno modernistično naravnano. V Lipuševem vsebinsko in slogovno raznovrstnem pisanju ima pomembno mesto slovensko-koroški problem. Za književni opus je Florjan Lipuš leta 2004 prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se je takrat s pisateljem pogovarjala Vida Curk. Foto: BoBo
Ugledna slovenskla ilustratorka Ančko Gošnik Godec se je rodila leta 1927 v družini šestih otrok; osnovno šolo je obiskovala v Celju. Med drugo svetovno vojno je šolanje nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Po vojni je najprej delala v risalnici tiskarne Ljudska pravica. Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, kjer je tudi diplomirala. Že takrat je sodelovala pri revijah Pionir, Ciciban, Pionirski list in Kurirček. Kmalu pa se je posvetila ilustriranju knjig, s katerimi še danes odraščajo slovenski otroci. Najslavnejša med njimi je morda Muca Copatarica Ele Peroci. Z Ančko Gošnik Godec se je pred desetletjem pogovarjala Vida Curk. foto: http://www.fa-bobo.si/
Neveljaven email naslov