Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
755 epizod
755 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Predsednik republike Borut Pahor je z zlatim redom za zasluge odlikoval igralca Borisa Cavazzo za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v minulih desetletjih odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, pa tudi za predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Boris Cavazza je v svoji petdesetletni karieri na področju filma, radia, televizije in gledališča nanizal vrsto odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij.Lani jeseni je legendarni igralec prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Takrat se je z Borisom Cavazzo pogovarjal Matej Juh in ga uvodoma vprašal, kakšen je njegov najzgodnejši spomin na željo, da bi postal igralec. foto: Peter Uhan
Vinko Möderndorfer je izjemno vsestranski umetnik, ki se je podpisal pod vrsto pesniških zbirk, romanov, kratkih zgodb, dram in komedij, esejističnih zbirk, filmskih, televizijskih, opernih, lutkovnih in gledaliških režij ter še pod kaj. Za svoje ustvarjanje je prejel vrsto nagrad, nazadnje Grumovo nagrado za (tako avtor) ljubezensko dramo v dveh dejanjih in z dvema epilogoma z naslovom Romeo in Julija sta bila begunca. Tako je ponovno dokazal, da ga vznemirja sodobnost in stiska slehernika, še zlasti tistega na socialnem obrobju. Vznemirja pa ga tudi preteklost – o tem priča njegov roman Druga preteklost, obsežen, več kot osemsto strani dolg roman o dvajsetem stoletju in dilemah, ki jih zastavlja ta tematika. Več o sebi in svojem bogatem opusu je umetnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesem Kaj sta mi dala starša. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom danes namenjamo nedavno preminuli slikarki in grafičarki Metki Krašovec, eni osrednjih umetnic slovenske likovne umetnosti sploh. Lani je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in takrat jo je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda. Na slovensko likovno prizorišče je Matka Krašovec opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so takoj prepoznavna; izoblikovala je izrazito samosvojo poetiko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo, na kateri so bila predstavljena vsa slogovna in vsebinska poglavja njenega ustvarjanja. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, od leta 2015 je bila članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado.
Aprila 2018 je umrl igralec Demeter Bitenc; svojo igralsko pot je začel v gledališču, najprej v Primorskem v Novi Gorici, nato je deset let igral v ljubljanski Drami. Zatem je kot svobodni filmski umetnik nastopal v slovenskih in jugoslovanskih filmih predvsem v epizodnih, v tujih filmih pa tudi v glavnih vlogah – in ustvaril več kot 200 markantnih likov. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako se je leta 2003 o svojem bogatem življenju in vznemirljivem ustvarjanju Demeter Bitenc pogovarjal z Markom Goljo.
Gostja oddaje bo ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk Milena Zupančič. Z njo se je pogovarjal Rok Bozovičar, spregovorila pa sta o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem. Dotaknila sta se tudi igralkine biografije spod peresa Tadeja Goloba, ki je izšla pred kratkim.
Odličje Marija Vera, igralsko priznanje za življenjsko delo za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre je ob začetku letošnjega Tedna slovenske drame prejel dramski igralec Andrej Kurent. Od leta 1953 do 1994 član SNG Drame v Ljubljani. Nastopal je tudi v Eksperimentalnem gledališču, na Odru 57, v Ad hoc gledališču, Mestnem gledališču ljubljanskem in Prešernovem gledališču. Že kot sedemnajstletnik je od prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji igral tudi v filmih in številnih televizijskih ter radijskih igrah. Sedem let je bil predavatelj za tehniko govora na AGRFT v Ljubljani. Poleg študentske Prešernove nagrade in zlatega lovorjevega venca na mednarodnem sarajevskem festivalu MESS je prejel tudi Sterijevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Z Andrejem Kurentom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Tadeja Krečič.
Marca je dopolnil pomembno obletnico skladatelj Urban Koder. Z glasbo se je začel ukvarjati že zgodaj, pozneje je študiral trobento in na Akademiji za glasbo v Ljubljani obiskoval predavanja iz kompozicije in dirigiranja. Skladanja filmske glasbe se je učil v tujini. Med letoma 1945 in 1971 je bil solist pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana, pozneje pa v isti hiši glasbeni urednik. Leta 1954 je ustanovil Ljubljanski jazz ansambel in ga vodil do leta 1968. Je avtor šansonov, filmske glasbe, radijskih in televizijskih oprem. Mnoge njegove skladbe - omenimo vsaj Cvetje v jeseni za istoimenski film Matjaža Klopčiča - so ponarodele. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je leta 1996 Urban Koder razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju.
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom namenjamo nedavno preminuli kostumografki Alenki Bartl Prevoršek. Kot ena prvih slovenskih poklicnih kostumografk je pripomogla k uveljavitvi kostumografije kot samostojne umetniške zvrsti na Slovenskem in tudi v nekdanji Jugoslaviji ter postavila temelje slovenske katedre za kostumografijo na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Od svojih poklicnih začetkov leta 1954 naprej je zasnovala več kot petsto gledaliških kostumografij in sodelovala z velikimi imeni slovenskega filma, z režiserjem Matjažem Klopčičem, Francetom Štiglicem, Juretom Pervanjem, Igorjem Pretnarjem, Jožetom Bevcem, Karpom Godino in drugimi. Alenka Bartl je bila za svoje ustvarjanje nagrajena s Prešernovo nagrado, dobila je pet nagrad na Borštnikovih srečanjih, Sterijevo nagrado, zlati areni v Pulju ter lani predsedniški red za zasluge. Ko je leta 2012 dobila nagrado Metoda Badjura za življenjsko delo, se je z njo pogovarjal Matej Juh in temu intervjuju bomo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom znova prisluhnili.
Gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo Valentina Turcu, koreografinja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z dramskimi baletnimi predstavami Romeo in Julija, Carmen, Nevarna razmerja, Don Juan, predvsem pa s slovito mojstrovino Jevgenij Onjegin koreografinja v zadnjih letih uspešno gostuje na prestižnih baletnih odrih v tujini. Mednarodna plesna revija Dance Europe Magazine v Londonu je balet Jevgenij Onjegin označila kot zmagoslavje slovenskega nacionalnega baleta in ga lani uvrstila med pet najboljših baletnih produkcij v svetu. Za svetovno praizvedbo te dramske baletne predstave je umetnica lani prejela Glazerjevo listino, nagrado mesta Maribor, letos še nagrado Prešernovega sklada. Z Valentino Turcu se je pogovarjala Brigita Mohorič.
tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada Majo Smrekar, magistrico umetnosti, ki v svojem umetniškem delu tematizira radikalne družbene spremembe, ki jih omogoča uporaba novih tehnologij. Zanimajo jo občutljivost, odtujenost in ranljivost posameznika, ki jih upodablja v specifični digitalni estetiki. Pri tem za delo uporablja biotehnološki laboratorij, kjer v sodelovanju z znanstveniki in tehnologi nastajajo umetniška dela, ki tematizirajo sobivanje človeka, živali in stroja. Za svoje delo je lani prejela prestižno in najvidnejšo nagrado na področju hibridne umetnosti zlato Niko festivala ArsElectronica v Linzu. Aleksandri Saški Gruden je umetnica v pogovoru več povedala o svojem ustvarjanju in svojih začetkih. foto: Borut Peterlin http://majasmrekar.org/
Dramatičarka in performerka Simona Semenič je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let, že prej pa je dobila kar tri Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo (leta 2009 za 5fantkov.si, leto pozneje za 24ur in leta 2015 za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Njena besedila so bila prevedena v vrsto jezikov in uprizorjena na mnogih evropskih odrih. Lani je objavila svojo prvo in drugo knjigo. Pri KUD AAC Zrakogled je izšla njena prvenka Me slišiš? (v njej je objavila dramska besedila jaz, žrtev, še me dej ter drugič, ki jih je povezala s komentarjem, metatekstom), pri Beletrini pa so pod skupnim naslovom tri drame izšle drame tisočdevetstoenainosemdeset, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter mi, evropski mrliči. Več o sebi, svojem ustvarjanju, umetniški gotovosti oziroma negotovosti, didaskalijah in še čem je nagrajenka povedala v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Nada Žgank
Dramski igralec Matej Puc, prejemnik letošnje nagrade Prešernovega sklada, je v zadnjih letih oblikoval vrsto odličnih vlog od Malcolma v Dunsinanu prek Peera Gynta do Demetrija v Lorencijevem videnju Sna kresne noči in trenutno Dantona. V utemeljitvi nagrade med drugim beremo, da se Puc »izogiba shematičnim pristopom v oblikovanju in razumevanju posamezne vloge, zato sta njegova navzočnost in nastop na odru vedno nepredvidljiva, občinstvu pa še neraziskana.« Igralska pot Mateja Puca je že od akademije povezana z Mestnim gledališčem ljubljanskim - pred dnevi je bila premiera Büchnerjeve drame Dantonova smrt, v kateri igra glavno vlogo. Z Matejem Pucem se je med pripravami na Dantonovo smrt za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Staša Grahek. foto: Matej Puc v igri Dantonova smrt, na levi Jure Henigman fotograf: Peter Giodani
Nagrada Prešernovega sklada je prvič po letu 1980, ko jo je za filmsko fotografijo prejel Karpo Godina, letos znova šla v roke direktorja fotografije in filmskega snemalca. Prejel jo je Marko Brdar za tenkočutno prilagajanje različnim izrazom filmov, katerih fotografijo je sooblikoval, je zapisala komisija v utemeljitvi in hkrati poudarila njegov izreden in samosvoj čut za kadriranje, svetlobo in dinamiko posnetka. V zadnjih dveh letih so poleg dveh kratkih premiero doživeli trije celovečerni filmi, ki jih je soustvaril kot direktor fotografije. To so igrano-dokumentarni film Mama ter igrana filma Ivan in Družinica.
Prešernov nagrajenec Boris A. Novak je že v svoji prvi pesniški zbirki Stihožitje (1977) napovedal odmik od radikalnega modernizma in se vrnil k pomenu, v svojih naslednjih zbirkah Hči spomina (1981), 1001 stih (1983) in Kronanje (1984) pa se je bravurozno vrnil k tradicionalnim pesniškim oblikam in številne izmed njih prenovil z izvirnimi rešitvami in posegi. Pozneje je objavil še več odmevnih pesniških zbirk, najverjetneje pa izstopata zbirki Mojster nespečnosti (1995) in Alba (1999). Mojster nespečnosti vsebuje presunljivo poezijo, nastalo pod vplivom balkanskih vojn, Alba pa erotično liriko v najlepšem in najboljšem pomenu besede. Ob odmevnih in nagrajenih pesniških zbirkah za odrasle je Boris A. Novak pisal tudi za otroke, prevajal »neprevedljive« pesnike, kot je Mallarmé, objavil kar nekaj literarnovednih del, našel pa je tudi čas in voljo, da se je javno angažiral, ko so številni molčali (med drugim je – sintagma je njegova – posodil grlo izbrisanim). Vse doslej bežno našteto in zgoščeno povzeto je opus za eno življenje in pol in več, potem pa je pesnik z epom Vrata nepovrata dobesedno prekosil samega sebe. Ep v treh knjigah (Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš) in več kot štirideset tisočih verzih je galerija človeških usod iz pesnikovega razširjenega mikrokozmosa, ki kot junaki epa ne pripovedujejo samo svojih zgodb, ampak zgodbe preteklih časov od prazačetkov do 20. stoletja, tudi 21. stoletja. Za nameček se pesnik ni zadovoljil s tem, da bi bil samo zgodbovinar, ampak je galerijo človeških usod uokviril z domišljijskim okvirjem, ki ga napoveduje že naslov epa. Več o sebi, svojih pesniških začetkih, poeziji in epu, bo lavreat povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo.
V oddaji tokrat gostimo baletnega plesalca Janeza Mejača, ki je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Mojster baleta je, kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, »s svojim neizmerljivim plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja.« Kot prvi solist ljubljanskega baleta je dobri dve desetletji predstavljal vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru, odrskim deskam pa ostaja zvest še danes kot pedagog in koreograf. O svojem življenju in ljubezni do baletne umetnosti je spregovoril v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Dušan Šarotar sodi med tiste literarne ustvarjalce, za katere lahko rečemo, da vse življenje pišejo eno knjigo: v svojih delih pogosto reflektira iste sentence in iz knjige v knjigo izraziteje briše meje med prozo, poezijo in esejizmom. Vse zato, ker je s svojo subtilno literarno govorico na sledi spomina, minulega in duše – ki jo, kot pravi sam, lahko izrazi le poezija. S svojimi deli se vedno bolj uveljavlja tudi na tujem – za knjigo Panorama je prejel mehiško nagrado LOPES CESAR Cuadras, knjiga se je uvrstila med osem najboljših prevodov sodobne literature, ki jih izbira Univerza Oxford, je pa tudi med nominiranci za prestižno mednarodno literarno nagrado za sodobno književnost, ki jo podeljujejo v Dublinu.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je akademski slikar Sandi Červek. Ustvarjalec je tesno povezan z domačim Prekmurjem – to okolje v svojih delih upodablja na specifičen način z redukcijo barve in oblike. Červek je na umetnostno prizorišče stopil v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja z generacijo, ki se je obrnila k abstrakciji in modernistični tradiciji, in še danes pomembno sooblikuje slovensko slikarstvo. Prav zdaj so njegova dela na ogled v galeriji Novak v Ljubljani, nato pa si jih bo mogoče ogledati tudi v Kopru. O ustvarjanju in razumevanju umetnosti se je s Sandijem Červekom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo spomnili, da je 6. januarja minilo osemdeset let odkar se je v Ljubljani rodila vrhunska plesalka, koreografinja in pedagoginja Ksenija Hribar. V 60. in 70. letih je sodelovala pri vzpostavljanju sodobnega plesa v Veliki Britaniji, po vrnitvi v Ljubljano pa z vso zavzetostjo postavila temelje za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji - brez Ksenije Hribar, ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana, si težko zamišljamo, kakšna bi bila zgodovina sodobnega plesa pri nas. Kot koreografinja je sodelovala pri stotih dramskih predstavah v slovenskih gledališčih. Ob okrogli obletnici rojstva Ksenije Hribar bomo prisluhnili njenemu pripovedovanju o življenju in ustvarjanju tako v tujini kot doma.
12. januarja je Klavdij Tutta, primorski likovni umetnik, dopolnil šestdeset let. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, objekti. Leta 1993 je ustanovil likovno delavnico "Slovenija odprta za umetnost", ki že več let poteka na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Imel je prek sto samostojnih razstav, sodeloval je na več kot 2oo skupinskih razstavah doma in po svetu, za svoje celo je bil večkrat nagrajen. Živi in dela kot samostojni umetnik v Novi Gorici in Kranju. Njegovi likovni zapisi temeljijo na barvi, ustvarjalna domišljija povezuje realno s poetičnim, oboje pa se vsebinsko nanaša na kraško – mediteransko okolje. Sicer pa je o virih in izvirih ustvarjalnosti Klavdij Tutta povedal Aleksandri Saški Gruden v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Neveljaven email naslov