Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
755 epizod
755 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom: Milena Zupančič, ena osrednjih igralk slovenskega gledališča in filma. Kreatorka številnih nepozabnih vlog živi v spominu prenekaterega Slovenca kot Meta iz filma Cvetje v jeseni. Vzdolž njene ustvarjalne poti je najti številne nagrade, tudi tiste največje. Ena izmed njih je Borštnikov prstan, največje priznanje za igralca. Konec marca ji je Boris Pahor, predsednik države, podelil zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Zdaj se nizu nagrad pridružuje še nagrada bert, ki jo podeljuje društvo slovenskih režiserjev, saj je Milena Zupančič z več kot osemdesetimi filmskimi in televizijskimi vlogami verjetno najprepoznavnejši obraz slovenskega filma. Pred mikrofon jo je pred časom povabila Tadeja Krečič.
Pred mikrofon oddaje je Vlado Motnikar povabil pisateljico Bredo Smolnikar ob njenem življenjskem jubileju in spremljajočih dogodkih: razstavi njenih knjig, dokumentov, predmetov v Narodni in univerzitetni knjižnici in simpoziju o njenem delu. Literatura Brede Smolnikar izhaja iz resničnega sveta; kot kronistka je, ki na videz domunetarno zapisuje dogodke in pripovedi iz družinskega ali lokalnega spomina, a z domišljijo in poetskim jezikom prenesene v literarni svet, v fikcijo, torej. Preplet realne in fiktivne resnice jo je pred leti pripeljal pred sodišče z obtožbo obrekovanja. Ustvarjanje Brede Smolnikar je zato mogoče videti tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne pristaja na nobene ne osebne ne uredniške in ne ideološke kompromise.
Kot je znano, sta bili konec marca v mestu Hanti Mansijsk v Sibiriji v kategoriji slovanske literature nagrajeni knjigi slovenskih avtorjev: knjiga kratkih zgodb Saj razumeš Andreja Blatnika in mladinski roman Geniji brez hlač Slavka Pregla. Minulo soboto smo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom zato predvajali pogovor s Slavkom Preglom, tokrat pa boste lahko prisluhnili Andreju Blatniku. Ob knjigi Saj razumeš je v središču njegovega pogovora s Tino Kozin kratka zgodba: kako jo pisati, kako jo brati, njeno razmerje do kratke kratke zgodbe in druga vprašanja, povezana s to literarno zvrstjo.
Gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo dramska igralka Stannia Boninsegna, ki slovi kot predana, zavzeta in drzna oblikovalka dramskih karakterjev. Njen domači oder je Mestno gledališče ljubljansko, vendar nastopa tudi po drugih gledaliških hišah, nista ji tuja film in televizija, izjemno cenjeno pa je njeno delo v literarnem in dramskem programu našega radia. Stannia Boninsegna je za svoje igralsko ustvarjanje prejela več nagrad, pred kratkim tudi Odličje Marija Vera, priznanje za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. S Stannio Boninsegna se je pogovarjala Staša Grahek. fotografija: zdus.si
Čeprav je Katarina Stegnar diplomirana dramska in filmska igralka, je v njeni odrski poetiki opazna izrazita nedramska usmeritev. V oblikovanju svojega odrskega izraza se Stegnarjeva giblje po tankem robu med javnim in zasebnim ter ga tudi nenehno prestopa. Zdi se, da v predstavah zadnjega obdobja - Upor ni človek ali Katarina po naročilu - njene stvaritve izvirajo globoko iz tkiva igralkine duše in telesa; to globino vsakič znova razgalja - tudi z vrhunsko usposobljenim in discipliniranim telesom. Poleg omenjenih predstav velja od nedavnih stvaritev zagotovo izpostaviti še predstavo Pavla nad prepadom v režiji Matjaža Pograjca iz leta 2013 in film Sonje Prosenc Drevo izpred dveh let. Katarina Stegnar je na gledališki sceni prisotna od preloma tisočletja. Je ena najbolj dejavnih sodelavk Vie Negative, platforme za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti. Med drugim je tudi članica skupine Betontanc, sodelavka Gledališča Glej, novomeškega Anton Podbevšek Teatra in SNG Drame Ljubljana. Od leta 2014 je članica igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. foto: David Haskaj
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom tokrat predstavljamo kiparko Mojco Smerdu, letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada. Njeno delo se je oblikovalo od druge polovice sedemdesetih let 20. stoletja dalje in se v sodobno slovensko kiparstvo uvršča kot ustvarjalnost figurativne umetnosti čutnega inkarnata in vitalizma. Razvilo se je iz značilne morfologije ženskih oblik, ki so se izvile iz mase v betonu v pomenljivo figurativno metaforiko. Na njeno življenje in tudi ustvarjanje je imel velik vpliv, vsaj v začetku, oče Frančišek Smerdu. O tem in o svoji ustvarjalni poti je Mojca SMerdu govorila v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
V nizu pogovorov z letošnjimi Prešernovimi nagrajenci v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bo predstavila pesnica Cvetka Lipuš, avtorica sedmih pesniških zbirk. Nagrado Prešernovega sklada je dobila za zbirko z naslovom Kaj smo, ko smo. A njen pristop ni filozofski, temveč oseben, pesnica se razgalja in zapira, bivanjska tematika pa se širi tudi na druga področja življenja. Pred mikrofon jo je povabil Vlado Motnikar.
Ambrož Čopi je prejel nagrado Prešernovega sklada za izjemno odmevno ter kakovostno, tako ustvarjalno kot poustvarjalno, delo zadnjih dveh let, predvsem pa za zgoščenki Praeparate corda vestra/Musica sacra in Sanjam/Musica profana. V pogovoru z njim - s skladateljem, zborovodjo, učiteljem in organizatorjem izvemo, zakaj se posveča predvsem glasovom, kako jih sliši v mislih in potem prelije v partituro, kako obdeluje ljudske korenine in kako se v glasbo spreminajo besede pesnikov. Z Ambrožem Čopijem se je pogovarjala Brigita Rovšek.
V današnji oddaji Naši umetniki pred mikrofonom lahko prisluhnete pogovoru z akademskim slikarjem Aleksijem Kobalom, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 2015 za razstavi Nocturno v Razstavišču Monfort Portorož in Območje zajetja v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani. Aleksij Kobal se je rodil v Kopru leta 1962, diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1986 pri prof. Janezu Berniku in pri prof. Metki Krašovec je zaključil podiplomski študij iz slikarstva leta 1993. Ob številnih samostojnih in skupinskih razstavah je za svoje ustvarjanje prejel več nagrad in priznanj. Živi in dela kot svobodni umetnik v Ljubljani. Slike velikih formatov v obeh nagrajenih ciklusih, ki odražajo avtorjevo doživljanje družbene situacije in vsakdana, je zasnoval računalniško in jih zatem prenesel v oljno tehniko. Rezultat so podobe krajin in nostalgičnih mestnih vedut, iz katerih je odstranil ljudi in vse narativne detajle in s tem dosegel vtis metafizičnih duhovnih pokrajin, ki so z redukcijo na bistvene elemente sporočilnosti močno izpovedne. Ob razstavi v Bežigrajski galeriji 2 se je z Aleksijem Kobalom pogovarjala Maja Žel – Nolda.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo je letos prejel skladatelj Ivo Petrić. Njegov obsežni skladateljski opus je namenjen predvsem instrumentalni glasbi. Poklicno glasbeno pot je začel kot oboist Orkestra radia Ljubljana, bil je med ustanovitelji Kluba komponistov in skladateljske skupine Pro musica viva, ki je prirejala koncerte nove slovenske glasbe, več kot dvajset let je bil umetniški vodja in dirigent vodilne slovenske zasedbe 20. stoletja za sodobno glasbo Ansambla "Slavko Osterc". Nato je bil šestnajst let umetniški vodja Slovenske filharmonije ter dolgoletni vodja in urednik Edicij Društva slovenskih skadateljev. Vsestransko je vplival na nastanek in izvajanje novih del ter na razvoj sodobne slovenske umetnostne glasbe. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se z nagrajencem Ivom Petrićem pogovarja Tjaša Krajnc.
Prešernov nagrajenec Tone Partljič, med drugim avtor ponarodele komedije Moj ata, socialistični kulak, večkrat ponatisnjene pripovedne zbirke za mlade bralce Hotel sem prijeti sonce ter obsežne zgodovinske romaneskne freske Sebastjan in most, je po srcu pripovedovalec – tak je tudi v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom: priljubljeni umetnik med drugim pripoveduje o sebi, svoji mami, Cankarju, komediji, romanu Sebastijan in most ter o belem papirju in kakšno vlogo igra v njegovem življenju. Vabljeni k poslušanju.
V začetku februarja bo minilo trideset let od smrti skladatelja Matije Tomca. Rodil se je 25. decembra 1899 v Beli krajini. Šolal se je najprej v Novem mestu, nato na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Poleg šole je igral violo in rog, kasneje je tudi orgle. Leta 1920 je po maturi vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1923; najprej je opravljal delo kaplana v Mokronogu. Pozneje se je odločil za študij kompozicije in orgel na Dunaju. Po vrnitvi leta 1930 je bil profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kasneje pa na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po ukinitvi gimnazije je še eno leto ostal v Ljubljani, potem pa je odšel v Domžale. Orgle je poučeval na glasbenem konservatoriju in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagog se je upokojil leta 1948, nato je bil župnik v Domžalah. Tomc je bil predvsem zborovski skladatelj. Njegovo glasbeno delo je zelo raznoliko: od maš, različnih skladb za liturgične potrebe za različne sestave od mešanih, moških, ženskih zborov, do skladb za otroške zbore. Leta 1947 je napisal opero Krst pri Savici, ki je na premierno koncertno izvedbo čakala 45 let. Od večjih del je napisal še 7 kantat. Najpomembnejši sta Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete, kako je o svojem življenju leta 1981 razmišljal takrat 81-letni skladatelj Matija Tomc.
Nejc Gazvoda, pisatelj, režiser in scenarist, je s svojimi romani in kratkimi zgodbami bralcem na stežaj odprl vrata v svet odraščajočih, ki so v najstniška leta vstopili ob koncu tisočletja. Diplomant filmske režije na ljubljanski AGRFT je posnel tudi celovečerna igrana filma Izlet in Dvojina, zadnja leta pa se posveča gledališču: napisal in režiral je drami Divjad in Menjava straže. Z Nejcem Gazvodo se je o njegovi razvejeni umetniški poti pogovarjal Urban Tarman.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo filmsko režiserko Jasno Kribernik. Ustvarjalka, ki deluje tudi na področju videa, multimedijske in vizualne umetnosti, se je rodila v Mariboru in po študiju režije na AGRFT začela delati na nacionalni televiziji. Njeno zanimanje je ves čas usmerjeno predvsem k dokumentarnemu filmu in videu, v zadnjem obdobju pa tudi k umetniškemu videu in instalaciji. Z Jasno Hribernik se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden in jo najprej vprašala o spominih na otroštvo v Mariboru.
Tokratno oddajo namenjamo pesnici Neži Maurer, ki je decembra dopolnila 85 let. Vabimo vas, da prisluhnete njenemu iskrivemu zapisu, ki je nastal pred leti, v njem pa je Neža Maurer razmišljala o lepem, manj lepem in žalostnem v svojem življenju, pa tudi o svojem ustvarjanju in pristnem doživljanju vsega, kar se ji je zgodilo. foto: Igor Zaplatil
Nedavno je dopolnil 80 let slovenski slikar, grafik in kipar Valentin Oman. Rodil se je v Štebnu pri Beljaku na avstrijskem Koroškem. Gimnazijo je končal na Marijanišču na Plešivcu, likovno se je izobraževal na Dunaju na Akademiji za uporabno umetnost in v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1963 zaključil s specialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku. Valentin Oman je prejel je mnogo mednarodnih nagrad in priznanj, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 1981, nagrado Riharda Jakopiča za slikarstvo leta 1997, leta 1997 je postal častni doktor Univerze v Celovcu, Republika Slovenija pa mu je leta 2005 podelila Zlati red RS za zasluge za življenjsko delo v likovni umetnosti in prizadevanja za enakopravnost slovenskega jezika na Koroškem. Leta 2005 ga je odlikoval še avstrijski kancler s častnim križem za znanost in kulturo 1. reda. Valentin Oman velja za predstavnika zgodnje avantgarde na Koroškem in je mojster sakralne umetnosti. Veliko se ukvarja s podobo človeka. Ustvarja freske, oblikuje tudi v betonu, aluminiju in bronu. Doslej je imel več samostojnih razstav, predvsem v Avstriji in Sloveniji pa tudi drugod po svetu. Živi in ustvarja na Koroškem v Avstriji in na Dunaju. Z Valentinom Omanom se je za oddajo naši umetniki pred mikrofonom pred leti pogovarjala Tatjana Gregorič. foto: mohorjeva.at
Branko Joran je član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani.V letošnji sezoni ga gledamo v Goethejevem Faustu v vlogi Valentina, nastopa pa še v več vlogah v Kafkovem Gradu in še v predstavah Misterij Buffo Majakovskega in Figure veneris Historiae Gorana Stefanovskega Za svoje igralske kreacije je dobil že več nagrad, med drugimi Severjevo nagrado in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Predvsem pa je Branko Jordan izjemen interpret umetniških besedil pred mikrofonom; na radiu Slovenija redno nastopa v radisjkih igrah in v literarnih oddajah, ki postanejo del radijskega arhiva. Tokrat ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Tadeja Krečič.
Tokratna oddaja Naši umetniki pred mikrofonom je bila prilagojena programu letošnjega osrednjega slovenskega knjižnega sejma. Država v fokusu je bila Francija, zato smo pred mikrofon povabili poznavalca francoske književnosti: uglednega prevajalca in dolgoletnega urednika Aleša Bergerja in njegovega mlajšega kolega Naceta Focka, asistenta za špansko in hispanoameriško književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se strokovno ukvarja predvsem s špansko in francosko prozo 18. in 19. stoletja ter prevaja literarna in humanistična dela iz francoščine in španščine. O vlogi prevajalca nekoč in danes ter o tem, kako je francoska književnost navzoča na našem knjižnem prizorišču, se je z gostoma pogovarjala Tina Kozin.
Janez Ramoveš je v slovensko poezijo vstopil morda nekoliko potihoma, leta 1990 s pesniško zbirko Božjastnice in pet let pozneje še z zbirko Striptiz. Namesto Kim Basinger, v kateri je prvič pisal v narečju Poljanske doline. Toda s poezijo v naslednjih zbirkah Poročilo iz geta, Staroselski ciklus, Čreda in Skuz okn strejlam kurente (za katero je leta 2012 dobil Jenkovo nagrado) je ustvaril unikaten in neponovljiv pesniški svet. Za nameček je občuteno priredil kar nekaj zimzelenih komadov, ki jih poznamo v izvedbi Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape. Uredil je tudi knjigo izbranih balad Marije Dolinar z naslovom Soloples za neveste, ki je pred kratkim izšla pri eni izmed slovenskih založb. Več o sebi je pesnik povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom (pogovor z njim je oktobra letos v stolpu škofjeloškega gradu posnel Marko Golja), prebral je tudi Variacije na kupe zemlje, v oddaji pa lahko slišite tudi njegovo priredbo pesmi Summertime. Če ste zamudili oddajo na radiu, vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
V tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo baletnega umetnika Antona Bogova. Prvi solist mariborskega baleta letos praznuje dvajsetletnico umetniškega delovanja. Kot učenec klasične šole ruskega baleta prisega na izbrušenost giba in pri svojem plesu nenehno stremi k popolnosti. Z njim se je pogovarjala Ana Rozman.
Neveljaven email naslov