Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Velemojstri z motorno žago

21.09.2014


Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.

Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh 

Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.

Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.

Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.

Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.

Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem?  Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.

Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.

Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.

Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.

In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.

Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.


Nedeljska reportaža

882 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Velemojstri z motorno žago

21.09.2014


Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.

Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh 

Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.

Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.

Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.

Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.

Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem?  Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.

Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.

Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.

Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.

In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.

Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.


10.12.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.12.2017

Čiliji, superživilo, ki vas naredi srečne. Ali pa vsaj peče.

Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.


26.11.2017

Obdravski Big band

Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.


19.11.2017

Renaturacija Cerkniškega jezera

Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.


12.11.2017

Vitezi in vino

Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.


05.11.2017

Udin boršt. Izhodišče za učne, pohodne poti

Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.


29.10.2017

Poiskati ekologa v sebi

Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!


22.10.2017

Lov na Rdeči oktober

Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.


15.10.2017

Tekmovanje mojstrov motornih žag

Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.


08.10.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.10.2017

Mitski park Rodik

Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


24.09.2017

Rešimo Muro. Drugič.

Slovenci smo na okolje izjemno občutljivi. Kot že mnogokrat se je slednje pokazalo pri dilemah ob načrtovani gradnji avtomobilske lakirnice pri Hočah naštajerskem. Drži pa tudi, da so mnoge obremenitve okolja manj znane, ali celo spregledane. Še bolj pa bledi spomin na čas, ko je prav zeleno gibanje pričelo utirati pot civilni družbi na slovenskem in tokratna nedeljska reportaža bo govorila ravno o potrebi neprestane čuječnosti, boju z mlini na veter in še vedno požrtvovalnosti ozkih skupin ljudi, ki jim ni vseeno v kakšnem okolju bomo živeli.


17.09.2017

Durmitor – eden do stebrov nebesnega svoda

Durmitor je eno od dveh črnogorskih gorovij polno naravnih lepot in neštetih legend. Drugo so Prokletije na meji z Albanijo. Durmitor sam, ki obroblja planoto Jezera, ta pa je dala prostor najvišje ležečemu urbanemu mestu na Balkanu Žabljaku, ima tri kanjone, 23 vrhov višjih od 2.200 metrov nadmorske višine in 18 ledeniških jezer – zaradi smaragdno modre barve gladine jim rečejo tudi gorske oči. To gorovje je botanični vrt, saj tod raste več kot 1500 različnih vrst rastlin, nekaj se jih je ohranilo iz že zdavnaj pozabljene ledene dobe. Prav zato je Durmitor del svetovne naravne dediščine na UNESC-ovem seznamu varovane dediščine in na mnogih drugih tovrstnih mednarodnih seznamih, sami pa ga varujejo z razglasitvijo tega območja za nacionalni park. Pričevanja preteklosti govorijo, da je Durmitor menda dobil ime po keltski besedi dru-mi-tor, kar bi pomenilo voda z gora. Legende iz antičnega obdobja pa govorijo, da je bil Durmitor eden izmed treh stebrov nebesnega svoda, druga sta Rtanj v Srbiji in grški Olimp. Menda so se antični bogovi dogovorili, da bo osrednji steber Olimp, kjer je tudi sedež božje hierarhije, Durmitor pa bo neke vrste počivališče bogov, tja so torej odhajali na oddih utrujeni od zemlje in ljudi. Mogoče je v tem treba iskati vzroke za zdajšnji razvoj turizma, ki je po začetnem zagonu veliko bolj umirjen. Na vse to so vplivali številni dogodki, med njimi najbolj zaviralno dogodki povezani z razpadom nekdanje skupne države Jugoslavije. Jurij Popov je obiskal to območje, zlezel na nekaj vrhov, tudi najvišji 2.523 metrov visoki Bobotov kuk, pogovarjal pa se je tudi z domačini o tem, kako ohranjajo naravo in kako razmišljajo o svoji turistični sedanjosti in prihodnosti.


10.09.2017

Divaška jama

Divaško jamo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna, dolga je 700 m, od tega je približno 500 metrov urejenih za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 m. V jami nas čaka izredno kapniško bogastvo Divaškega Krasa. V njej najdemo različne stalagmite, sigaste kope, ciprese, številne zavese in sveče. Največje bogastvo jame pa je Zakladnica z mnogimi belo-rdečimi zavesami in velikimi kristali. Zanimivo in vznemirljivo spoznavanje Divaške jame se začne v vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana, kamor še sega dnevna svetloba, Nato pa skozi ogled, ki traja dobro uro, spoznate mnoge lepote podzemnega Krasa, izveste pa tudi, kako sta z Divaško jamo povezana prestolonaslednik princ Rudolf in sloviti psihoanalitik Sigmund Freud. Malo manj znano, a zato nič manj impozantno podzemno kraško jamo v bližini Divače, boste spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.


03.09.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


27.08.2017

Igla

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote. Ta znamenitost je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda, po kateri naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino; tam se je zapičila v breg in ostala v njem vse do danes. Iglo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


20.08.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


13.08.2017

Gačnik

Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.


06.08.2017

Volčji grad - Tradicija življenja s kamnom in v kamnu

Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.


30.07.2017

Vremska dolina

Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.


Stran 17 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov