Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Najpogosteje je bila rdeča, če je bila rjava, je bila celo videti čista. Ribe v njej so smrdele, nekatere, na primer kapeljni, so celo izginili. Reka je požirala celulozo, gnojiva, škropila, barve, smeti in nepravilno izpeljano komunalno vodo.
Občani in ribiči so se trudili, vendar uspeha ni bilo – celo po protestih pred enim izmed podjetij. Bil je tak čas. Industrija je bila prva, gonilna sila vsega, ostalo, tudi okolje, se je moralo prilagoditi. Prav nihče ni pomislil na ekologijo. Ribiči so se trudili, pisali protestna pisma, pošiljali vzorce, opozarjali pristojne. Nič. Vse je kazalo na to, da bo Sora za zmeraj struga umazane odpadne vode, ki se ji ni najbolj pametno približati. Smrdel je tudi zrak v Medvodah, a to z našo zgodbo nima neposredne zveze. Ima pa zvezo z ljudmi, ki so tam živeli. Za njih je bil vsak dan, ko je bil zrak vsaj brez vonja in voda ne rdeče barve redkost.
Potem se je zgodil pravi ‘kopernikanski’ obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci – ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Žal to ni bila posledica ukrepov države, ampak jasne smernice EU, v katero je Slovenija vstopila leta 1991. Naenkrat je bilo vse drugače, saj so nekoč fiktivne kazni postale jasna grožnja tistim, zaradi katerih je bila reka Sora ena izmed najbolj onesnaženih rek pri nas. Podjetja so vgradila čistilne naprave, sanirala proizvodnjo in se držala predpisov. Nekaterih, ki so bili med glavnimi onesnaževalci, tudi ni več. Očitno so torej morali priti tujci, da se je nekaj spremenilo pri nas.
Danes se ribiči ob Sori spopadajo predvsem s problematiko divjih odlagališč in jezov, ki ribam ponekod ne omogočajo možnosti migracij. Težave imajo, po besedah predsednika Jožefa Simerla, predvsem z domačini, saj v reko še vedno mečejo vse, česar ne potrebujejo. Želi si, da bi jim prisluhnili in reko ohranili čisto za naše vnuke, saj bo reka tekla še naprej, tudi ko nas ne bo več, pove.
V fotogaleriji si lahko ogledate čisto vodo reke Sore in številne smeti, ki ležijo ob in v njej.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo…
Posted by 1. PROGRAM RADIA SLOVENIJA – VEDNO PRVI on Thursday, April 30, 2015
888 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Najpogosteje je bila rdeča, če je bila rjava, je bila celo videti čista. Ribe v njej so smrdele, nekatere, na primer kapeljni, so celo izginili. Reka je požirala celulozo, gnojiva, škropila, barve, smeti in nepravilno izpeljano komunalno vodo.
Občani in ribiči so se trudili, vendar uspeha ni bilo – celo po protestih pred enim izmed podjetij. Bil je tak čas. Industrija je bila prva, gonilna sila vsega, ostalo, tudi okolje, se je moralo prilagoditi. Prav nihče ni pomislil na ekologijo. Ribiči so se trudili, pisali protestna pisma, pošiljali vzorce, opozarjali pristojne. Nič. Vse je kazalo na to, da bo Sora za zmeraj struga umazane odpadne vode, ki se ji ni najbolj pametno približati. Smrdel je tudi zrak v Medvodah, a to z našo zgodbo nima neposredne zveze. Ima pa zvezo z ljudmi, ki so tam živeli. Za njih je bil vsak dan, ko je bil zrak vsaj brez vonja in voda ne rdeče barve redkost.
Potem se je zgodil pravi ‘kopernikanski’ obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci – ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Žal to ni bila posledica ukrepov države, ampak jasne smernice EU, v katero je Slovenija vstopila leta 1991. Naenkrat je bilo vse drugače, saj so nekoč fiktivne kazni postale jasna grožnja tistim, zaradi katerih je bila reka Sora ena izmed najbolj onesnaženih rek pri nas. Podjetja so vgradila čistilne naprave, sanirala proizvodnjo in se držala predpisov. Nekaterih, ki so bili med glavnimi onesnaževalci, tudi ni več. Očitno so torej morali priti tujci, da se je nekaj spremenilo pri nas.
Danes se ribiči ob Sori spopadajo predvsem s problematiko divjih odlagališč in jezov, ki ribam ponekod ne omogočajo možnosti migracij. Težave imajo, po besedah predsednika Jožefa Simerla, predvsem z domačini, saj v reko še vedno mečejo vse, česar ne potrebujejo. Želi si, da bi jim prisluhnili in reko ohranili čisto za naše vnuke, saj bo reka tekla še naprej, tudi ko nas ne bo več, pove.
V fotogaleriji si lahko ogledate čisto vodo reke Sore in številne smeti, ki ležijo ob in v njej.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo…
Posted by 1. PROGRAM RADIA SLOVENIJA – VEDNO PRVI on Thursday, April 30, 2015
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Neveljaven email naslov
