Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. V Nedeljski reportaži pa se bomo odpravili v Oglarsko deželo na Dole pri Litiji. Tam smo na Oglarski domačiji Brinovec od blizu spoznali tradicionalni postopek pridobivanja oglja s kuhanjem lesa v kopi. Domačija je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine kot prenašalec znanj. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.
Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov