Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Angeli na jeklenih konjih

27.09.2015


Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa jim uspe pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se je v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.

Že ob prihodu na reševalno postajo v Ljubljani sem dobil občutek, da tukaj čas teče drugače. Hitreje. Še preden sem uspel pozdraviti motorista, ki me je čakal, se je oglasil zvonec in iz centrale se je zaslišal poziv. V manj kot minuti je bil reševalec na motorju, oblečen in pripravljen na odhod. Zapornica se je dvignila in izginil je med kolono vozil. ‘Pridem kmalu, kar počakaj,‘ je bilo vse, kar mi je v naglici uspel povedati. Vodja izmene Danijel Andolšek, nekdanji reševalec motorist Peter Napotnik in direktor reševalne postaje Ljubljana Andrej Fink so se nagajivo nasmehnili, ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo. Potem mi je Andrej pojasnil, kako je v Ljubljano pripeljal prvi reševalni motor. Prvi rezultati so bili spodbudni, vendar so kaj kmalu prišli do spoznanja, da morajo poiskati še nekaj odgovorov na vprašanja, ki so se zdaj zastavila. Nekaj časa se potem ni zgodilo nič. Vendarle se je leta 2003 premaknilo. Kljub vsemu, pove direktor Andrej Fink, je bilo ves čas prisotno vprašanje varnosti motorista na eni strani in dobrobit bolnikov na drugi. Ali torej hitrejša pomoč odtehta tveganje reševalcev motoristov? Tudi on prihaja iz vrst reševalcev, ki so delovali na terenu. Tam je tudi sam doživel hudo prometno nesrečo, zato ga še zdaj, ko vidi svoje motoriste, spreletijo neprijetni občutki.

Nikakor ni vseeno, kdo postane reševalec motorist, pove Andrej Fink. Tisti, ki opravljajo to delo, morajo biti tako izkušeni motoristi kot tudi izvrstni reševalci. Ko nekdo pokaže vse našteto in ga prepoznajo kot potencialnega kandidata, sledi celo leto usposabljanj pod nadzorom mentorja, treningi varne vožnje in spoznavanje tega dela. Ko je poizkusno obdobje končano, začne reševalec motorist opravljati svoje delo.

Med tem se je vrnil tudi Denis Osenjak, motorist reševalec, ki sem ga ob prihodu videl odpeljati na intervencijo. Hitro pove predvsem zbranim kolegom, kaj se je dogajalo. Izkaže se, da je za deset minut dolgo pot potreboval polovico manj časa kot reševalno vozilo, ki je vozilo za njim. Videlo se je, da je bila intervencija uspešna. Kakršne koli utrujenosti sploh ni bilo zaznati, čeprav ni dvoma, da sta vsaka tovrstna vožnja in nato intervencija izjemno zahtevni in naporni.

Na vprašanje, kako hitre je bil, odgovori nekoliko zadržano. A odločno in brez premišljevanja. Hitrosti so visoke, vendar je njihova vožnja varna in v mejah njihove lastne varnosti. ‘Zvečer se moram vsak dan vrniti k družini,‘ pove Danijel Andolšek. Direktor Andrej Fink takoj postreže s statistiko, ki je zgovorna. Delo reševalcev na motorju možnost preživetja bolnikov močno poveča.

Kaj pomeni vožnja na intervencijo, reševalci občutijo vsak dan. Kaj vse srečajo na cesti in kolikokrat tvegajo lastna življenja, ne štejejo. Denis se strinja – ni lahko. In vendar ga ni strah. Premišljuje o tem, kar mora storiti, in pazi, da ne tvega preveč. Čeprav se tveganja zaveda, o strahu ne premišljuje. Pride pa včasih za njim. Kljub vsemu znanju, izkušnjam, treningom in previdnosti je nesreča vedno blizu. Temu se žal ubežati ne da. Reševalec motorist Peter Napotnik je ob opravljanju svojega dela doživel strahovito nesrečo. Za kako hudo nesrečo je šlo, povedo poškodbe, ki jih je utrpel. Potreboval je pet let, da je lahko normalno zaživel. A motorist ne bo mogel biti nikoli več, poškodbe so bile prehude.

Ob pripovedovanju o njihovih nesrečah so mi povedali, da je pred nekaj dnevi hudo nesrečo doživel tudi vodja motoristov Domen Vodopivec, ki se je poškodoval na intervenciji pri zdrsu motorja. Prosili so, naj mu v oddaji sporočimo, da mu cel kolektiv želi čimprejšnje okrevanje in vrnitev na delovno mesto. Srečno torej, Domen, čim prej se vrni nazaj. Tesna povezanost reševalcev je torej očitna. Kar ne preseneča. Tudi Peter zaradi svoje nesreče ni izgubil volje do pomoči drugim. Prej obratno. In takrat je spoznal, kako veliko srečo ima, da ima okoli sebe ljudi, ki so se v nesreči izkazali kot pravi prijatelji. Izkazali pa so se tudi njegovi nadrejeni, za kar jim je zelo hvaležen.

 

Takšno je življenje motoristov reševalcev. Na eni strani pomagajo drugim in pri tem tvegajo življenja, na drugi pa spodbujajo drug drugega in si pomagajo, ko pride do težkih življenjskih situacij. Za skromno plačilo in občasen ‘hvala’ dajejo vse, kar imajo. In pri tem niti ne pomislijo, da bi kdaj počeli kaj drugega. Še dobro, saj smo zaradi njihovega poguma in predanosti veliko bolj varni, kot bi bili sicer.


Nedeljska reportaža

882 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Angeli na jeklenih konjih

27.09.2015


Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa jim uspe pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se je v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.

Že ob prihodu na reševalno postajo v Ljubljani sem dobil občutek, da tukaj čas teče drugače. Hitreje. Še preden sem uspel pozdraviti motorista, ki me je čakal, se je oglasil zvonec in iz centrale se je zaslišal poziv. V manj kot minuti je bil reševalec na motorju, oblečen in pripravljen na odhod. Zapornica se je dvignila in izginil je med kolono vozil. ‘Pridem kmalu, kar počakaj,‘ je bilo vse, kar mi je v naglici uspel povedati. Vodja izmene Danijel Andolšek, nekdanji reševalec motorist Peter Napotnik in direktor reševalne postaje Ljubljana Andrej Fink so se nagajivo nasmehnili, ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo. Potem mi je Andrej pojasnil, kako je v Ljubljano pripeljal prvi reševalni motor. Prvi rezultati so bili spodbudni, vendar so kaj kmalu prišli do spoznanja, da morajo poiskati še nekaj odgovorov na vprašanja, ki so se zdaj zastavila. Nekaj časa se potem ni zgodilo nič. Vendarle se je leta 2003 premaknilo. Kljub vsemu, pove direktor Andrej Fink, je bilo ves čas prisotno vprašanje varnosti motorista na eni strani in dobrobit bolnikov na drugi. Ali torej hitrejša pomoč odtehta tveganje reševalcev motoristov? Tudi on prihaja iz vrst reševalcev, ki so delovali na terenu. Tam je tudi sam doživel hudo prometno nesrečo, zato ga še zdaj, ko vidi svoje motoriste, spreletijo neprijetni občutki.

Nikakor ni vseeno, kdo postane reševalec motorist, pove Andrej Fink. Tisti, ki opravljajo to delo, morajo biti tako izkušeni motoristi kot tudi izvrstni reševalci. Ko nekdo pokaže vse našteto in ga prepoznajo kot potencialnega kandidata, sledi celo leto usposabljanj pod nadzorom mentorja, treningi varne vožnje in spoznavanje tega dela. Ko je poizkusno obdobje končano, začne reševalec motorist opravljati svoje delo.

Med tem se je vrnil tudi Denis Osenjak, motorist reševalec, ki sem ga ob prihodu videl odpeljati na intervencijo. Hitro pove predvsem zbranim kolegom, kaj se je dogajalo. Izkaže se, da je za deset minut dolgo pot potreboval polovico manj časa kot reševalno vozilo, ki je vozilo za njim. Videlo se je, da je bila intervencija uspešna. Kakršne koli utrujenosti sploh ni bilo zaznati, čeprav ni dvoma, da sta vsaka tovrstna vožnja in nato intervencija izjemno zahtevni in naporni.

Na vprašanje, kako hitre je bil, odgovori nekoliko zadržano. A odločno in brez premišljevanja. Hitrosti so visoke, vendar je njihova vožnja varna in v mejah njihove lastne varnosti. ‘Zvečer se moram vsak dan vrniti k družini,‘ pove Danijel Andolšek. Direktor Andrej Fink takoj postreže s statistiko, ki je zgovorna. Delo reševalcev na motorju možnost preživetja bolnikov močno poveča.

Kaj pomeni vožnja na intervencijo, reševalci občutijo vsak dan. Kaj vse srečajo na cesti in kolikokrat tvegajo lastna življenja, ne štejejo. Denis se strinja – ni lahko. In vendar ga ni strah. Premišljuje o tem, kar mora storiti, in pazi, da ne tvega preveč. Čeprav se tveganja zaveda, o strahu ne premišljuje. Pride pa včasih za njim. Kljub vsemu znanju, izkušnjam, treningom in previdnosti je nesreča vedno blizu. Temu se žal ubežati ne da. Reševalec motorist Peter Napotnik je ob opravljanju svojega dela doživel strahovito nesrečo. Za kako hudo nesrečo je šlo, povedo poškodbe, ki jih je utrpel. Potreboval je pet let, da je lahko normalno zaživel. A motorist ne bo mogel biti nikoli več, poškodbe so bile prehude.

Ob pripovedovanju o njihovih nesrečah so mi povedali, da je pred nekaj dnevi hudo nesrečo doživel tudi vodja motoristov Domen Vodopivec, ki se je poškodoval na intervenciji pri zdrsu motorja. Prosili so, naj mu v oddaji sporočimo, da mu cel kolektiv želi čimprejšnje okrevanje in vrnitev na delovno mesto. Srečno torej, Domen, čim prej se vrni nazaj. Tesna povezanost reševalcev je torej očitna. Kar ne preseneča. Tudi Peter zaradi svoje nesreče ni izgubil volje do pomoči drugim. Prej obratno. In takrat je spoznal, kako veliko srečo ima, da ima okoli sebe ljudi, ki so se v nesreči izkazali kot pravi prijatelji. Izkazali pa so se tudi njegovi nadrejeni, za kar jim je zelo hvaležen.

 

Takšno je življenje motoristov reševalcev. Na eni strani pomagajo drugim in pri tem tvegajo življenja, na drugi pa spodbujajo drug drugega in si pomagajo, ko pride do težkih življenjskih situacij. Za skromno plačilo in občasen ‘hvala’ dajejo vse, kar imajo. In pri tem niti ne pomislijo, da bi kdaj počeli kaj drugega. Še dobro, saj smo zaradi njihovega poguma in predanosti veliko bolj varni, kot bi bili sicer.


03.02.2019

Zgodba krškopoljskega prašiča

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


27.01.2019

Grad Žužemberg - vzorčni primer raščene arhitekture

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


20.01.2019

Narodni muzej Slovenije

Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.


13.01.2019

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


06.01.2019

Meseci leta 2018

Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.


30.12.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


23.12.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


16.12.2018

Kako se rojevajo pravljice

Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.


09.12.2018

Cobiss

Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.


02.12.2018

Pot kulturne dediščine

Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«


25.11.2018

Geološki sprehod po stari Ljubljani

V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.


18.11.2018

Pesmi iz teme

Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.


11.11.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


04.11.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


28.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


21.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


14.10.2018

Okoli sveta

Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.


07.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


30.09.2018

Ranca, dravsko plovilo za vse čase

Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.


23.09.2018

Pravica do vrta naj bo ustavna pravica

Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.


Stran 14 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov