Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.
Slovenska vas je eden tistih krajev, ki je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.
Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo. Svojevrstna zanimivost je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.
Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci. Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas, stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.
Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij. Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.
Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave, pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.
Dediščina
Slovenska vas je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike, skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna. V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.
Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.
Kaj je zaznamovalo te kraje
Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih. V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.
Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani
Bregana je menja reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja. Ta ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih živi v mešanih zakonih.
Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne. Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987, tam med drugim beremo, da so : » prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu, pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.
Bil je čas dela in čas veselja
Kljub težkemu in napornemu življenju so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje. Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes, takrat so počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.
Ko mejo zapre žična ograja
Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.
Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati. Božidar Zorc meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.
Vse Slovenske vasi
V Sloveniji poznamo kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju. V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce je tak način druženja in spoznavanja izredno pozitiven in spodbuden, tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice in KS Jesenice na Dolenjskem doda Rajka Križanec.
Skok v preteklost
Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja. Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec, šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.
Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki bo zagotovo doživel velike spremembe.
Vsak vas ima svoj govor
Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.
Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje. Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.
Kaj pa želje za prihodnost?
In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja: »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.
Slovenska vas je eden tistih krajev, ki je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.
Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo. Svojevrstna zanimivost je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.
Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci. Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas, stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.
Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij. Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.
Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave, pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.
Dediščina
Slovenska vas je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike, skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna. V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.
Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.
Kaj je zaznamovalo te kraje
Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih. V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.
Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani
Bregana je menja reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja. Ta ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih živi v mešanih zakonih.
Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne. Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987, tam med drugim beremo, da so : » prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu, pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.
Bil je čas dela in čas veselja
Kljub težkemu in napornemu življenju so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje. Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes, takrat so počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.
Ko mejo zapre žična ograja
Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.
Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati. Božidar Zorc meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.
Vse Slovenske vasi
V Sloveniji poznamo kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju. V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce je tak način druženja in spoznavanja izredno pozitiven in spodbuden, tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice in KS Jesenice na Dolenjskem doda Rajka Križanec.
Skok v preteklost
Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja. Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec, šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.
Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki bo zagotovo doživel velike spremembe.
Vsak vas ima svoj govor
Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.
Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje. Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.
Kaj pa želje za prihodnost?
In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja: »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Neveljaven email naslov