Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Življenje na meji - Slovenska vas pri Mokricah

06.12.2015


Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.

Slovenska vas je eden tistih krajev, ki  je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.

Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo.  Svojevrstna zanimivost  je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.

Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji  umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci.  Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas,  stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.

Znak KS Jesenice na Dolenjskem, stiliziran polmesec.

foto: Foto: http://www.jesenicenadol.si/

Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta  ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij.  Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.

Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom  in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave,  pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.

Dediščina

Slovenska vas  je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike,  skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna.  V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.

Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.

Kaj je zaznamovalo te kraje

Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom  Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu  izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih.  V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali  so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.

Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani

Bregana je menja  reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja.  Ta  ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je  izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih  živi v mešanih zakonih.

Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne.  Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987,  tam med drugim beremo, da so : »  prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu,  pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.

Bil je čas dela in čas veselja

Kljub težkemu in napornemu življenju  so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje.   Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes,  takrat so  počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.

Ko mejo zapre žična ograja

Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.

Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati.  Božidar Zorc  meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.

Vse Slovenske vasi

V Sloveniji poznamo  kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju.  V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce  je tak način druženja in spoznavanja  izredno pozitiven in spodbuden,  tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice  in KS Jesenice na Dolenjskem   doda Rajka Križanec.

Skok v preteklost

Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja.  Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec,  šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.

Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki  bo zagotovo doživel velike spremembe.

Vsak vas ima svoj govor

Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje  kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki.  Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.

Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje.  Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.

Kaj pa želje za prihodnost?

In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja:  »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v  uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«


Nedeljska reportaža

889 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Življenje na meji - Slovenska vas pri Mokricah

06.12.2015


Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.

Slovenska vas je eden tistih krajev, ki  je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.

Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo.  Svojevrstna zanimivost  je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.

Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji  umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci.  Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas,  stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.

Znak KS Jesenice na Dolenjskem, stiliziran polmesec.

foto: Foto: http://www.jesenicenadol.si/

Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta  ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij.  Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.

Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom  in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave,  pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.

Dediščina

Slovenska vas  je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike,  skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna.  V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.

Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.

Kaj je zaznamovalo te kraje

Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom  Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu  izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih.  V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali  so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.

Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani

Bregana je menja  reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja.  Ta  ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je  izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih  živi v mešanih zakonih.

Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne.  Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987,  tam med drugim beremo, da so : »  prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu,  pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.

Bil je čas dela in čas veselja

Kljub težkemu in napornemu življenju  so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje.   Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes,  takrat so  počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.

Ko mejo zapre žična ograja

Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.

Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati.  Božidar Zorc  meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.

Vse Slovenske vasi

V Sloveniji poznamo  kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju.  V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce  je tak način druženja in spoznavanja  izredno pozitiven in spodbuden,  tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice  in KS Jesenice na Dolenjskem   doda Rajka Križanec.

Skok v preteklost

Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja.  Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec,  šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.

Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki  bo zagotovo doživel velike spremembe.

Vsak vas ima svoj govor

Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje  kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki.  Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.

Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje.  Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.

Kaj pa želje za prihodnost?

In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja:  »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v  uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«


30.01.2022

Gorjanci

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


23.01.2022

Osnove varnosti pred snežnimi plazovi

V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.


16.01.2022

Ljubljanska drevesa

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.


09.01.2022

Košarice, polne zelenjave

Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.


02.01.2022

Moč in lepota

Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.


26.12.2021

Celki

Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.


19.12.2021

Pot po Logarski dolini

Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


12.12.2021

Pregled leta 2021

Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.


05.12.2021

Cesta gradov

Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.


21.11.2021

Trije gradovi

Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič


14.11.2021

Vinagova klet

Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.


31.10.2021

NR – Lov na ščuko

Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.


24.10.2021

Josip Primožič Tošo – pot do spomenika telovadcu

Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.


17.10.2021

Spust v jamo Štangovc

Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.


10.10.2021

Sopota pri Radečah

Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


03.10.2021

Prva.Ura.

V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.


26.09.2021

Hiša kranjske čebele

V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.


19.09.2021

Smrekovec

Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


12.09.2021

Adolf prihaja

Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«


05.09.2021

Po gobe

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


Stran 7 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov