Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Neveljaven email naslov