Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
Neveljaven email naslov