Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov