V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.

Knjiga  na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa  nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga  je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 

Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:

Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.

Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove.  Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so  povzročili lesni insekti.

Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:

Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.

In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:

Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.