Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Centru za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani varujejo literarno zapuščino slovenskega naroda, ki jo hrani ta knjižnica. Kako poteka konserviranje in restavriranje starejšega knjižničnega gradiva, kako upočasnjujejo njegovo propadanje, s kakšnimi postopki ga ohranjajo ter s kakšnimi težavami in dilemami se ob tem srečujejo, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Knjiga na fotografiji, ki jo obnavlja Andrej Štolfa nosi naslov Anatomia uteri humani gravidi tabulis ilustrata Williama Hunterja in prikazuje Hunterjeve študije maternice med nosečnostjo. Knjiga je prva izdaja iz leta 1774. Gre za stari tisk, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Delež gradiva na papirju, ki je še danes poglavitni nosilec informacij, je v Narodni in univerzitetni knjižnici ocenjen na več kot 90 odstotkov. O kakovosti papirja nekoč in danes vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice doktorica Jasna Malešič razlaga:
Nekje do 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. Zaradi potrebe po večji produkciji knjig in tiskanja pa so papir začeli izdelovati iz lesa in ga začeli tudi klejiti v sami papirni masi s kolofonijo in aluminijevim sulfatom. Ravno zaradi teh dveh vzrokov – lesovina oz. les je namreč slabši material, slabša surovina za izdelavo papirja zato, ker vsebuje veliko manj celuloze kot bombažna, konopljena, lanena vlakna in zaradi tega, ker so začeli klejiti v kislem – aluminijev sulfat je kisel – se je kvaliteta papirja izjemno poslabšala. Ročno izdelan papir iz kvalitetnih vlaken naj bi bil obstojen nekje celo tisoč let, predvidena doba obstojnosti kislega papirja, torej strojnega kislega papirja pa je samo nekaj sto let oz. v primeru časopisnega papirja še manj, okrog 50 let.
Knjiga z lesenimi platnicami iz leta 1563, ki je potrebna celotne obnove. Luknjice, ki jih vidite na fotografiji so povzročili lesni insekti.
Korozija železo–taninskih črnil ogroža starejše gradivo, pove vodja Centra za varovanje in ohranjanje knjižničnega gradiva NUK doktorica Jasna Malešič:
Gre za gradivo, ki je nastalo od 12. do prve četrtine 20. stoletja. Železo-taninsko črnilo je zelo kvalitetno. Za razliko od črnila na osnovi saj, ki so ga uporabljali do 12. stoletja pa tudi pozneje, se črnila ne da izbrisati in zato je bilo tudi določeno kot arhivsko črnilo. Črnilo ne ostane na površini papirja, ampak pronica globoko med celulozna vlakna. Vendar pa so sestavine tega črnila take, da papir razgrajujejo. Papir namreč na tistem mestu, kjer je bilo naneseno železo-taninsko črnilo dobesedno zogleni oziroma ga prežge, včasih rečemo tudi, da črke padajo skozi. Tega črnila niso uporabljali samo v arhivih, uporabljali so ga tudi mnogi umetniki, tako svetovni kot tudi slovenski. Vemo, da so skice Leonarda da Vincija v njegovih kodeksih risane z železo-taninskim črnilom, Galileo Galilei je pisal z njim, rokopisi Johanna Sebastiana Bacha so pisani z železo-taninskim črnilom. Pri nas so ga uporabljali avtorji, kot so Prešeren, Valentin Vodnik, Kopitar. Rokopisi Srečka Kosovela so pisani s tem črnilom, pri čemer je tu še veliko večji problem. Namreč pri teh starejših zapisih je bil papir, kot sem že omenila, veliko boljše kvalitete. Recimo pri rokopisih Srečka Kosovela, ki smo jih tudi restavrirali in konservirali v naši delavnici, pa je sama kvaliteta papirja zaradi nastanka veliko slabša, poleg tega pa je uporabljal še železo-taninsko črnilo.
In na kašen način te rokopise in knjige obnovijo? Jasna Malešič odgovarja:
Do zdaj edini široko uporabljeni postopek za stabilizacijo železo-taninskega črnila temelji na vodni suspenziji določenih kemikalij, ki pa žal niso uporabne za široko paleto rokopisov. Na rokopisu je namreč redko prisotno le eno črnilo. Seveda pa postopke določimo glede na to, kakšna je stopnja poškodovanosti. Če je to črnilo nek dokument že zelo prežrlo, potem ne delamo več kemijskih postopkov, tam popravljamo podobno kot mehanske poškodbe, se pravi raztrganine z japonskim papirjem in z lepili. Toliko, da se da s tem dokumentom še recimo rokovati oziroma, če vidimo, da se sploh ne da, naredimo take postopke, da je gradivo možno digitalizirati, da se vsaj v neki obliki ohrani.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.
Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.
Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.
Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.
Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič
Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.
Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.
Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov