Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.
Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takšnega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli ter so bili in so sposobni sprejemati sožitje vseh ljudi ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in verjetno bo tudi v prihodnje tako. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov, med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen v nenehnem poudarjanju manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih Italije, Avstrije in Madžarske.« Ob vsem tem je prijetna novost obstoj društva, prvega primorskega kulturnega društva katerega članice in člani so iz Slovenije in zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – Posočje, Benečija, Rezija, od junija leta 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ukvarjajo se predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju v katerem en jezik ljudje govorijo na tri različne načine, zanimivo je delovati v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, ki zanje meja ne obstaja in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost, prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa tega stanja ne bo mogoče obdržati, ohranjati v resnici neločljivost enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.
Medijske zgodbe se po večini vrtijo okoli presežkov; torej okoli stvari in ljudi, ki se razlikujejo od povprečja. To pa pomeni, da nekje tam zunaj ostaja kopica povprečnih zgodb in zgodb o povprečnosti, ki jih ne izbrska nihče. To bo popravila tokratna Nedeljska reportaža, ki se je odpravila na lov za najbolj povprečno slovensko občino.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potepanja po naših krajih, pogovori z mnogimi ljudmi in branje legend in zgodovinskih zapisov razkrivajo mnoge zanimive zgodbe, ki so ali niso pozabljene, a zato nič manj pomembne za oblikovanje miselne podobe o krajih in ljudeh. Prek vseh teh spoznavamo naravo ljudi, njihovo domišljijo in ustvarjalne razsežnosti. Jurij Popov je na svojih poteh po Sloveniji posnel tudi nekaj krajših pričevanj o zanimivih zgodbah, ki temeljijo na legendah ali pa so jih spodbudile. \tV Posočju zadnja desetletja odkrivajo krivopete, skrivnostne ženske, ki so pametne, lepe in obvladajo številne veščine. Med drugim lahko pozdravijo vsako bolezen. Zgodbe o njih prihajajo sicer iz Beneške Slovenije, tam pa si niso enotni ali so krivopete lepe ali grde. Naši viri pravijo, da so lepe, vendar jih je sram, da imajo obrnjena stopala. Zato se pred ljudmi skrivajo v gozdovih. \tV Špičniku v občini Kungota leži med vinogradi veliko srce. Lahko bi mu rekli cestno srce, saj gre za del ceste, ki je oblikovana kot srce. Kot smo zvedeli, se je to zgodilo naključno, podoba pa je tako izvirna, da so jo celo Francozi za nekaj časa razglasili za svojo, trdili so, da leži nekje v Franciji. \tV okolici Mokronoga ležita hrib in potok nenavadnih imen. Hrib je Priča, potok pa Pričnica. Zakaj tako? Naš vir nam je povedal, da sta ti dve imeni tesno povezani s svetima možema, sicer bratoma Cirilom in Metodom in njuno potjo v Rim.
Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.
V poletnih dneh zdaj že tradicionalno, sodelavec dokumentarnega uredništva, Marko Radmilovič, za radijsko objavo priredi katerega zaprašenih slovenskih potopisov. To mu omogoča uporaba DLIB, kar stoji za »digitalno knjižnico Slovenije,« ki premore digitaliziran nabor najbolj slavnih evropskih potopisov minulih stoletij. Lani smo spoznavali potopis Ivana Plantana, ki se je leta 1900 odpravil na Nordkapp, letos pa poslušajmo tri leta mlajši potopis. Gre za obsežno potovanje Josipa Lavtižarja v baltske dežele in Skandinavijo.
Kozjansko je gričevnata in hribovita pokrajina v osrednjem delu vzhodne Slovenije. Zaznamuje jo prehod iz predalpskega, preddinarskega sveta v subpanonski svet. Na severu in jugu to območje nekako omejujejo odrastki posavskega hribovja, na vzhodu pa je meja reka Sotla, ki je tudi mejna reka med našo državo in sosednjo Hrvaško. Samo območje imenujemo Kozjansko pa tudi Obsotelje ali pa tudi pokrajina med Bočem in Bohorjem. Zanimivo je, da območje leži na stičišču dveh geotektonskih enot Dinaridov in Panonidov, kar pomeni, da je tu zelo pestra geološka sestava, to tudi pomeni, da je tu zelo veliko različnih živalskih in rastlinskih vrst. Samo zavarovano območje je bilo ustanovljeno že leta 1981, takrat še pod drugačnim imenom Spominski park Trebče. Skozi leta pa se je izkazalo, da imajo tam izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo je treba še posebej varovati in zaščititi. Tako je nastal Kozjanski park, ki ga bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Kraški svet, poln jam in udornin, drag, vrtač in suhih dolin med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, je po pravici mogoče imenovati tudi svet prepiha, saj leži na stiku sredozemskega in celinskega podnebnega območja. Gre za planoto, ki jo zaznamujejo tri vzporedne gorske vrste – Taborska brda, Voljnik in Trsteljski hribi. Vmes sta dve podolji. Eno se imenuje Matarsko, drugo Notranjsko in zajema Cerkniško, Planinsko in Logaško polje, Logaški in Hotenjski ravnik ter Rakovško in Unško uvalo. Prav tam, med Cerkniškim in Planinskim poljem leži ena izmed največjih od 332 velikih slovenskih udornic – Unška koliševka. Koliševka, dol, kukave, vse to so imena za isto – udornico. Gre za tipični kraški pojav, za kraške globeli, ki nastanejo kot posledica udora stropov podzemnih votlin. Značilnost udornic so tudi strma stenasta pobočja. Zato so težje dosegljive, v nekatere se je mogoče spustiti le po vrveh. Za udornice je značilen tudi temperaturni obrat in rastlinstvo in živalstvo na dnu je drugačno kot je na njenem vrhu. Unška koliševka je posebna tudi zato, ker so okrog nje italijanski vojaki v obdobju rapalske meje, po letu 1920 torej, zgradili sistem rovov in bunkerjev in tako ta izjemni naravni pojav spremenili v vojaški objekt. Približno kilometer in pol teh rovov je še zmeraj dostopnih tistim, ki jih takšni objekti zanimajo. Danes so neuporabni in so le še spomin na manj prijazno obdobje zgodovine.
Neveljaven email naslov
