Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Neveljaven email naslov
