Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.
Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov