Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.
Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov