Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


05.07.2020

Kozjanski park

Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.


28.06.2020

Nedeljska reportaža

Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.


21.06.2020

»Kočije si ni mogel privoščiti vsak, s kolesom je bilo pa lažje«

Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!


14.06.2020

Hej, mašinca, zaori

Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča


07.06.2020

Trije pogledi na reko

Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?


31.05.2020

Klopca z razgledom

V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.


24.05.2020

Vinska Gora

Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


17.05.2020

Iz krajev dobrega imena

Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.


12.04.2020

Varčna kuharica

Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.


29.03.2020

Jezerski hram

»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.


22.03.2020

Nedeljska reportaža

»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.


15.03.2020

Psi z delovno dobo

V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.


08.03.2020

Tehnologija naše mladosti

Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič


01.03.2020

Lov na tartufe

Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.


23.02.2020

Sto metrov

Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.


16.02.2020

Konec smučanja

Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.


02.02.2020

Zimsko štetje vodnih ptic

Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.


26.01.2020

70 let skrivnosti

Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.


19.01.2020

Porabje Mikija Roša

Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.


12.01.2020

Učna pot Škrata Bisera

Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 11 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov