Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


04.02.2018

Podlipska dolina

Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.


28.01.2018

Srčike mest

Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.


21.01.2018

Ko te pokliče globina

Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.


14.01.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


07.01.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


31.12.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


24.12.2017

Zavetišče za brezdomce Ljubljana

V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.


17.12.2017

Rakov Škocjan

Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


10.12.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.12.2017

Čiliji, superživilo, ki vas naredi srečne. Ali pa vsaj peče.

Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.


26.11.2017

Obdravski Big band

Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.


19.11.2017

Renaturacija Cerkniškega jezera

Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.


12.11.2017

Vitezi in vino

Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.


05.11.2017

Udin boršt. Izhodišče za učne, pohodne poti

Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.


29.10.2017

Poiskati ekologa v sebi

Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!


22.10.2017

Lov na Rdeči oktober

Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.


15.10.2017

Tekmovanje mojstrov motornih žag

Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.


08.10.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.10.2017

Mitski park Rodik

Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


24.09.2017

Rešimo Muro. Drugič.

Slovenci smo na okolje izjemno občutljivi. Kot že mnogokrat se je slednje pokazalo pri dilemah ob načrtovani gradnji avtomobilske lakirnice pri Hočah naštajerskem. Drži pa tudi, da so mnoge obremenitve okolja manj znane, ali celo spregledane. Še bolj pa bledi spomin na čas, ko je prav zeleno gibanje pričelo utirati pot civilni družbi na slovenskem in tokratna nedeljska reportaža bo govorila ravno o potrebi neprestane čuječnosti, boju z mlini na veter in še vedno požrtvovalnosti ozkih skupin ljudi, ki jim ni vseeno v kakšnem okolju bomo živeli.


Stran 17 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov