Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Nedeljska reportaža

03.04.2016


Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


17.09.2017

Durmitor – eden do stebrov nebesnega svoda

Durmitor je eno od dveh črnogorskih gorovij polno naravnih lepot in neštetih legend. Drugo so Prokletije na meji z Albanijo. Durmitor sam, ki obroblja planoto Jezera, ta pa je dala prostor najvišje ležečemu urbanemu mestu na Balkanu Žabljaku, ima tri kanjone, 23 vrhov višjih od 2.200 metrov nadmorske višine in 18 ledeniških jezer – zaradi smaragdno modre barve gladine jim rečejo tudi gorske oči. To gorovje je botanični vrt, saj tod raste več kot 1500 različnih vrst rastlin, nekaj se jih je ohranilo iz že zdavnaj pozabljene ledene dobe. Prav zato je Durmitor del svetovne naravne dediščine na UNESC-ovem seznamu varovane dediščine in na mnogih drugih tovrstnih mednarodnih seznamih, sami pa ga varujejo z razglasitvijo tega območja za nacionalni park. Pričevanja preteklosti govorijo, da je Durmitor menda dobil ime po keltski besedi dru-mi-tor, kar bi pomenilo voda z gora. Legende iz antičnega obdobja pa govorijo, da je bil Durmitor eden izmed treh stebrov nebesnega svoda, druga sta Rtanj v Srbiji in grški Olimp. Menda so se antični bogovi dogovorili, da bo osrednji steber Olimp, kjer je tudi sedež božje hierarhije, Durmitor pa bo neke vrste počivališče bogov, tja so torej odhajali na oddih utrujeni od zemlje in ljudi. Mogoče je v tem treba iskati vzroke za zdajšnji razvoj turizma, ki je po začetnem zagonu veliko bolj umirjen. Na vse to so vplivali številni dogodki, med njimi najbolj zaviralno dogodki povezani z razpadom nekdanje skupne države Jugoslavije. Jurij Popov je obiskal to območje, zlezel na nekaj vrhov, tudi najvišji 2.523 metrov visoki Bobotov kuk, pogovarjal pa se je tudi z domačini o tem, kako ohranjajo naravo in kako razmišljajo o svoji turistični sedanjosti in prihodnosti.


10.09.2017

Divaška jama

Divaško jamo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna, dolga je 700 m, od tega je približno 500 metrov urejenih za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 m. V jami nas čaka izredno kapniško bogastvo Divaškega Krasa. V njej najdemo različne stalagmite, sigaste kope, ciprese, številne zavese in sveče. Največje bogastvo jame pa je Zakladnica z mnogimi belo-rdečimi zavesami in velikimi kristali. Zanimivo in vznemirljivo spoznavanje Divaške jame se začne v vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana, kamor še sega dnevna svetloba, Nato pa skozi ogled, ki traja dobro uro, spoznate mnoge lepote podzemnega Krasa, izveste pa tudi, kako sta z Divaško jamo povezana prestolonaslednik princ Rudolf in sloviti psihoanalitik Sigmund Freud. Malo manj znano, a zato nič manj impozantno podzemno kraško jamo v bližini Divače, boste spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.


03.09.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


27.08.2017

Igla

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote. Ta znamenitost je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda, po kateri naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino; tam se je zapičila v breg in ostala v njem vse do danes. Iglo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


20.08.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


13.08.2017

Gačnik

Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.


06.08.2017

Volčji grad - Tradicija življenja s kamnom in v kamnu

Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.


30.07.2017

Vremska dolina

Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.


23.07.2017

Ljubljanska kanalizacija

Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.


16.07.2017

Slovenija – na križišču selitvenih poti

Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.


09.07.2017

Čuvaji potopljene vasi

Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.


02.07.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


02.07.2017

Nedeljski izlet - Mangartsko sedlo

Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.


25.06.2017

Jeseniški Žarek, most med ulico in ustanovami

Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.


18.06.2017

Matura vodnikov reševalnih psov

Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.


11.06.2017

Stara Gora

Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.


04.06.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


28.05.2017

Mariborsko letališče

"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.


21.05.2017

145 let od cesarskih do biotehniških časov

Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.


14.05.2017

Dostopnost do informacij in komunikacij za osebe z okvaro sluha

V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.


Stran 18 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov