Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Neveljaven email naslov
