Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.
»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.
Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".
Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.
Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov
