Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med vršaci
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.
Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.
Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.
Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.
Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.
Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:
Poklicali so hudiča
Življenje v teh krajih nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine, in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.
Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki jih je táko življenje precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli. Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.
Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.
Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.
To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.
Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih korit in na strma pobočja kipečih vrhov.
V vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so o Hudičevem mostu zapisali:
"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."
Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.
Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore. Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.
Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.
Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.
Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše tudi za svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.
Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.
Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.
V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.
Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v turističnem vodniku ( Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:
"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."
Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:
"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."
In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."
Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Bogastvo vodnih virov je za številne nekaj samoumevnega, nekateri pa imajo še vedno zelo omejen dostop do zdrave pitne vode. Tudi v naši državi, čeprav slovi kot zelena oaza Evrope, ki ji vode ne manjka. Posebna zgodba pa so izviri mineralnih voda, slatin in podobnih, ki jih na tako rekoč vseh območjih države najdemo kar lepo število. Nekaj teh izvirov ima zaradi stoletnega zdravstvenega in ekonomskega izkoriščanja svetovni sloves, spet drugi pa so med širšo javnostjo bolj malo znani. Mednje sodi tudi izvir Kisle vode. Ta leži na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralnih voda. Kisla ali Železna voda izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje oziroma nad Logarsko dolino. Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira. Izvir Kisle vode bomo spoznali ob poslušanju današnje nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženskega spola, medtem ko pogled v zgodovino razkriva, da so pete svoje mesto sprva našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kasneje je višina pet skupaj z dolžino konice čevlja nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost. Če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. Nedeljsko reportažo o čevljih s peto je pripravila Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov
