Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankarjev dom v Ljubljani- v času osamosvojitev

26.06.2016


V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali

CD

 

Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.

To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000  Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu  deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar.  Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje.  O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina,  bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.

Gradnja

V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so  razmišljali kako bi dobili dodaten denar.

 

 

 

Ideje

Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu  zgradili tako, da bi  služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.

 

Vedel je namreč, da  na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.

 

Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.

Zakaj prav CD?

Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU  Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.

Jelko Kacin.

foto: Arhiv Jelko Kacin.

 

 

 

Vloge

 

Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo.  Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali.  Sicer pa je CD  v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.

 

 

Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade.  Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki  so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ,  ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.

 

Borec za osamosvojitev

Osebje in vodstvo Cankarjevega doma  je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke.  Mitja Rotovnik pa se spominja, da je  moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.

Ivan Botteri

Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar,  je leta 1988 izstopil iz JLA,  zato nas je zanimalo kako gleda na  Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA  takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.

 

 

Spomini

Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako  določene zadeve predstavi  vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja.  Kacin tako  opozori na  potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je  Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA  sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in  nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.

 

Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina?  Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin,  blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja  kasetno bombo, ki so jo razstavili pred  začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.

Vlado Zagorac

Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve.  Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD,  problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.

 

 

 


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Cankarjev dom v Ljubljani- v času osamosvojitev

26.06.2016


V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali

CD

 

Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.

To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000  Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu  deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar.  Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje.  O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina,  bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.

Gradnja

V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so  razmišljali kako bi dobili dodaten denar.

 

 

 

Ideje

Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu  zgradili tako, da bi  služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.

 

Vedel je namreč, da  na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.

 

Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.

Zakaj prav CD?

Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU  Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.

Jelko Kacin.

foto: Arhiv Jelko Kacin.

 

 

 

Vloge

 

Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo.  Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali.  Sicer pa je CD  v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.

 

 

Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade.  Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki  so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ,  ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.

 

Borec za osamosvojitev

Osebje in vodstvo Cankarjevega doma  je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke.  Mitja Rotovnik pa se spominja, da je  moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.

Ivan Botteri

Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar,  je leta 1988 izstopil iz JLA,  zato nas je zanimalo kako gleda na  Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA  takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.

 

 

Spomini

Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako  določene zadeve predstavi  vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja.  Kacin tako  opozori na  potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je  Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA  sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in  nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.

 

Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina?  Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin,  blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja  kasetno bombo, ki so jo razstavili pred  začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.

Vlado Zagorac

Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve.  Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD,  problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.

 

 

 


04.02.2018

Podlipska dolina

Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.


28.01.2018

Srčike mest

Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.


21.01.2018

Ko te pokliče globina

Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.


14.01.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


07.01.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


31.12.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


24.12.2017

Zavetišče za brezdomce Ljubljana

V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.


17.12.2017

Rakov Škocjan

Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


10.12.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.12.2017

Čiliji, superživilo, ki vas naredi srečne. Ali pa vsaj peče.

Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.


26.11.2017

Obdravski Big band

Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.


19.11.2017

Renaturacija Cerkniškega jezera

Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.


12.11.2017

Vitezi in vino

Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.


05.11.2017

Udin boršt. Izhodišče za učne, pohodne poti

Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.


29.10.2017

Poiskati ekologa v sebi

Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!


22.10.2017

Lov na Rdeči oktober

Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.


15.10.2017

Tekmovanje mojstrov motornih žag

Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.


08.10.2017

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.10.2017

Mitski park Rodik

Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


24.09.2017

Rešimo Muro. Drugič.

Slovenci smo na okolje izjemno občutljivi. Kot že mnogokrat se je slednje pokazalo pri dilemah ob načrtovani gradnji avtomobilske lakirnice pri Hočah naštajerskem. Drži pa tudi, da so mnoge obremenitve okolja manj znane, ali celo spregledane. Še bolj pa bledi spomin na čas, ko je prav zeleno gibanje pričelo utirati pot civilni družbi na slovenskem in tokratna nedeljska reportaža bo govorila ravno o potrebi neprestane čuječnosti, boju z mlini na veter in še vedno požrtvovalnosti ozkih skupin ljudi, ki jim ni vseeno v kakšnem okolju bomo živeli.


Stran 17 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov