Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Neveljaven email naslov
