Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Bogastvo vodnih virov je za številne nekaj samoumevnega, nekateri pa imajo še vedno zelo omejen dostop do zdrave pitne vode. Tudi v naši državi, čeprav slovi kot zelena oaza Evrope, ki ji vode ne manjka. Posebna zgodba pa so izviri mineralnih voda, slatin in podobnih, ki jih na tako rekoč vseh območjih države najdemo kar lepo število. Nekaj teh izvirov ima zaradi stoletnega zdravstvenega in ekonomskega izkoriščanja svetovni sloves, spet drugi pa so med širšo javnostjo bolj malo znani. Mednje sodi tudi izvir Kisle vode. Ta leži na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralnih voda. Kisla ali Železna voda izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje oziroma nad Logarsko dolino. Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira. Izvir Kisle vode bomo spoznali ob poslušanju današnje nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov
