Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov
