Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
Tiskano propagandno gradivo je bilo za narodnoosvobodilno gibanje izrednega pomena. Letake in brošure so tiskali na majhnih prenosnih ciklostilih. Toda po padcu fašizma in kapitulaciji Italije, ko se je partizansko gibanje na Primorskem močno razmahnilo, so se pojavile potrebe po pravem tiskanem časopisu. Prvi poskusi tiskanja Partizanskega dnevnika kot glasila IX. Korpusa so bili spomladi 1944, toda v časopis se je glasilo spremenilo septembra 1944, ko je v skriti grapi na Vojskem začela delati prva prava tiskarna z modernim tiskarskim strojem na električni pogon. Poimenovali so jo Partizanska tiskarna Slovenija in je bila edina tiskarna kakega odporniškega gibanja, Partizanski dnevnik pa edini pravi odporniški časopis v okupirani Evropi. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje, iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance bo motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ob pogledu na sodobno turistično splavarstvo na Dravi tudi spomnili, da je prav sredi letošnjega poletja minilo že pol stoletja od takrat, ko je iz Maribora proti Beogradu odplul zadnji splav. Takrat sta se Pohorje in Kobansko poslovila od dravskega splavarstva, ki ga zgodovinarji omenjajo že od 15. stoletja, ko so s splavi vozili na Ogrsko orožje za obrambo proti Turkom. Ostal pa je spomin na tiste čase, ki ga v Mariboru ohranjajo s turističnim splavarjenjem in z vsakoletnim splavarskim krstom. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Ali želimo zanamcem ohraniti zdrav življenjski prostor in enake možnosti preživetja? Večinski odgovor na to vprašanje bi bil verjetno pritrdilen, udejanjanje v praksi pa se velikokrat izkaže za bolj težavno. Permakultura poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor s posnemanjem vzorcev iz narave. Čeprav jo najpogosteje povezujemo s pridelavo hrane, je kot etični sistem načrtovanja primeren tudi za izrabo prostora ter zidavo prebivališč. Nedeljska reportaža nas popelje na »Učni poligon za samooskrbo Dole«, ki je zasnova ekovasi v naselju Modraže. Na hektarju in pol površine so prikazani: permakulturne ureditve za pridelavo hrane, sistemi za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, zeleno naravno igrišče, zemljanka, hotel za žuželke, dom za pikapolonice, mlaka z vodnimi živalmi, bajer za padavinsko vodo in mongolska hiša jurta. Preživite zgodnje nedeljsko popoldne sonaravno ob poslušanju Nedeljske reportaže, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V Šentrupertu na Dolenjskem se ljudje radi družijo pod kozolci, se poveselijo in tudi pokažejo, kaj so nabrali ali naredili. Letos so v Deželi kozolcev na široki travni ravnini pred krajem pripravili Zeliščni dan. To je svojevrstno druženje ljubiteljev zelišč v okolju prvega muzeja na prostem s kozolci na svetu. Prireditev je tudi strokovne narave, saj se udeleženci seznanijo z vlogo in pomenom zelišč v vsakodanjem življenju. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pred več kot dvajsetimi leti je Dokumentarno feljtonsko uredništvo objavilo reportažo Marka Radmiloviča o pristanku stratosferskega balona v Ženavljah. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je namreč na Goričkem pristal stratosferski balon, ki sta ga upravljala belgijska znanstvenika Max Cosyns in Nere van der Elst. O dogodku je nato naš sodelavec Marko Radmilovič posnel še dokumentarni film, letos pa se vrača na mesto pristanka. Mineva namreč 80 let od nenavadnega dogodka, vaščani pa so že pred sedemnajstimi leti, na mestu pristanka, inspirirani z radijsko oddajo in filmom postavili spominsko obeležje, obletnico pa bodo počastili s prigodno prireditvijo. Kaj vse se bo zgodilo v Ženavljah v nedeljski reportaži z naslovom: Dan, ko smo Evropi padli na glavo" Avtor Marko Radmilovič.
Več kot 300 let so se v Dornavi in v njeni okolici na manjših in srednje velikih kmetijah ukvarjali s pridelavo "lüka" oziroma čebule, ene najbolj znanih vrst zelenjave na Ptujskem polju. Čeprav je njena pridelava v 70-ih letih prejšnjega stoletja nekoliko zamrla, jo je Turistično etnografsko društvo Lükari pred dobrima dvema desetletjema znova obudilo. O dornavskem lüku, skoraj pozabljeni poljščini, je v svojih delih pisal že pisatelj Anton Ingolič, na kar so domačini nadvse ponosni. Kot tudi na to, da je njihov lük zaščiten z geografsko označbo tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji. In če vas bo pot predzadnjo nedeljo v avgustu peljala v najstarejšo vas na Ptujskem polju, boste deležni pozdrava "Po dornavski šegi: lük - lük!". Nedeljsko reportažo je tam posnela Nataša Kuhar.
Menda je stara resnica, da se vsi družbeni pojavi prej ali slej spremenijo v svoje nasprotje. Živ dokaz je tako imenovana železna zavesa, ki je Evropo delila od leta 1945 do njenega padca v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila ideološka meja, dolga več kot 12.500 kilometrov. Raztezala se je od Arktičnega oceana na norveško-ruski meji, prek obal Baltskega in Jadranskega morja in čez Balkan do Črnega morja. Ob tej zgodovinski delitveni črti leži 24 evropskih držav. Danes ima stara celina 50 suverenih držav, to pomeni, da jih skoraj polovica leži ob črti, ki že deset let postaja svoje nasprotje. Pred desetimi leti se je namreč v nekoč razdeljeni Nemčiji rodila ideja o svojevrstni ohranitvi te črte in o tem, da bi jo spremili v zeleno vez. Pripadniki različnih nevladnih organizacij, med njimi so zlasti dejavni naravovarstveniki, so namreč spoznali, da je železna zavesa poleg vsega slabega prinesla tudi nekaj dobrega. Ohranila je namreč skoraj nedotaknjena naravna; to pomeni, da so tam ohranjene tudi redke rastlinske vrste, ki jih drugod ni več. Zelena vez, ki danes združuje narode in države, poteka prek manj razvita območja, ob njej pa je že več kot 40 narodnih parkov in več kot 3.200 zavarovanih naravnih območij. Poleg tega je zelena vez tudi območje posebne kulturne dediščine - vojaške arhitekture. Ohranja tudi te, kot opozorilo in kot pričevanje. Jurij Popov se je z novinarskimi kolegi iz različnih držav in ljudmi, ki skrbijo za Zeleno vez - Green Belt - odpravil na 240 kilometrov dolg odsek te poti, od Trsta do Beljaka. Dogajanje in vtise je strnil v Nedeljski reportaži. Avtor: Jurij Popov.
Lego kock nikoli ne nehaš sestavljati, pravijo tisti, ki so jih kdaj resno sestavljali. Najprej jih sestavljaš s starši, nato sam, potem skupaj z otroki in tako je krog sklenjen. Sestavljalci, ki so začeli zlagati simetrične kocke takrat, ko so se te prvič pojavile v nekdanji Jugoslaviji, so zdaj stari okoli 45 let. In se še zmeraj igrajo. Zakaj so te igrače tako zelo drugačne od ostalih? Zakaj navdušenje nad njimi ne poneha? Katere kocke so najbolj priljubljene in katere so največ vredne? Koliko denarja porabijo za najbolj iskane modele najbolj zavzeti sestavljalci? V svet igrač neštetih možnosti, barv in oblik se z malo starejšimi ljubitelji kock podaja Jure Čokl.
Pozabite na nogomet, pozabite celo na košarko! Prihaja "pandolo". Ampak da bo zgodba o tej skrivnostni istrski igri še bolj napeta, bomo sledili nenavadni poti, ki jo je pandolo naredil, ko se je s Primorske preselil v Prekmurje. V Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Podsreda je najbolj znana po gradu krških škofov, ki sodi med najlepše slovenske romanske gradove. Toda Jurij Popov se je na grad napotil le zato, da je od tam vrgel oko na čudoviti dolini Bistrice in Sotle, ki sta osrednji del Kozjanskega parka, enega izmed zavarovanih naravnih rajev na Slovenskem. Pomešal se je med otroke, udeležence naravoslovne izobraževalne delavnice ter skupaj z njimi spoznaval rastlinstvo, živalstvo, kamnine in vode. Ste vedeli, da tod raste sedem vrst zelo redkih in ogroženih praprotnic in semenk ter več kot 70 rastlinskih in živalskih vrst z rdečega seznama najbolj ogroženih in zavarovanih? Ste vedeli, da je na širšem območju več kot 30 vrst različnih kukavičevk, prelepih cvetov? Sprehajali smo se po tamkajšnjih habitatih, hodili po zavarovanih pešpoteh, obiskali 12 dreves, starejših od 250 let, in poslušali petje raznih redkih ptic, med njimi tudi zavarovanega čebelarja. Avtor: Jurij Popov
Na obrobju vasi Krvava Peč pri Velikih Laščah je v kraški vrtači pod krošnjami dreves začelo delovati nevsakdanje gledališče, ki ni nastalo z denarjem kulturnega ministrstva ali kakšnih drugih državnih botrov. Pobudo za "ljudski teater" je namreč dal domačin Srečko Knafelc, potem pa so vsi skupaj zgrabili velike kamne in jih utrdili v naravnem amfiteatru, podobno kot so to delali že stari Grki in Rimljani v davni antiki. Dve leti so valili kamne na kup, lani so imeli prvo preizkušnjo, letos pa so Lojzov teater odprli s pravim kulturnim programom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov