Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.
Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.
Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov