Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.
Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.
Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov