Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Neveljaven email naslov