Izhodišče

Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.

Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.

Feldban

Naše potovanje bomo začeli  z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:

»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«

Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.

Začetek in cilj

Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in  Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.

/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./

Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.

Ni bilo lahko

Traso  feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in  Ivanu Rudolfu,  zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.

Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta  feldban potekal, izgubilo.

Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali  otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.

Kmalu sta  našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.

Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.

Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.

Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.

En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.

Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.

Zasebni muzej

Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.

Od Godoviča do Črnega Vrha

Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano,  "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja.  Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.

 Črni Vrh- Zadlog

Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.