Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potujoča pošast
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.
V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:
"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.
Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.
Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora od Rakitne do Trsta?
Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.
Najdaljši znani jambor (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.
Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.
Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:
Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.
Še pred povratkom jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.
Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa. Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.
Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.
Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti. Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.
Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.
Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku. Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.
V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.
V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.
Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov v Landol.
Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož. Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.
V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.
Zgornja slika: V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.
Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.
Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.
Za projekt »Jamborne poti« se zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.
"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.
Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potujoča pošast
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.
V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:
"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.
Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.
Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora od Rakitne do Trsta?
Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.
Najdaljši znani jambor (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.
Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.
Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:
Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.
Še pred povratkom jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.
Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa. Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.
Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.
Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti. Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.
Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.
Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku. Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.
V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.
V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.
Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov v Landol.
Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož. Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.
V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.
Zgornja slika: V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.
Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.
Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.
Za projekt »Jamborne poti« se zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.
"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.
Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov