Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morje je mnogo širši pojem, kot zbanalizirano na nekaj dni dopusta. Najbolj radikalno; morje lahko uspeva tudi brez morja-se pravi brez slane vode. Morje je lahko imaginacija in seveda-morje so tudi kamni. O morju ki ga ni, Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Morje je mnogo širši pojem, kot zbanalizirano na nekaj dni dopusta. Najbolj radikalno; morje lahko uspeva tudi brez morja-se pravi brez slane vode. Morje je lahko imaginacija in seveda-morje so tudi kamni. O morju ki ga ni, Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.
Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takšnega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli ter so bili in so sposobni sprejemati sožitje vseh ljudi ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in verjetno bo tudi v prihodnje tako. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov, med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen v nenehnem poudarjanju manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih Italije, Avstrije in Madžarske.« Ob vsem tem je prijetna novost obstoj društva, prvega primorskega kulturnega društva katerega članice in člani so iz Slovenije in zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – Posočje, Benečija, Rezija, od junija leta 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ukvarjajo se predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju v katerem en jezik ljudje govorijo na tri različne načine, zanimivo je delovati v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, ki zanje meja ne obstaja in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost, prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa tega stanja ne bo mogoče obdržati, ohranjati v resnici neločljivost enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.
Neveljaven email naslov