Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morje je mnogo širši pojem, kot zbanalizirano na nekaj dni dopusta. Najbolj radikalno; morje lahko uspeva tudi brez morja-se pravi brez slane vode. Morje je lahko imaginacija in seveda-morje so tudi kamni. O morju ki ga ni, Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Morje je mnogo širši pojem, kot zbanalizirano na nekaj dni dopusta. Najbolj radikalno; morje lahko uspeva tudi brez morja-se pravi brez slane vode. Morje je lahko imaginacija in seveda-morje so tudi kamni. O morju ki ga ni, Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Uresničevanje sanj, Pet do petdeset nasvetov za uresničevanje sanj, Uresničevanje sanj s profiliranjem, meditacijo ali čim podobnim. To je le nekaj naslovov knjig in poimenovanj seans ali terapij za uresničevanje sanj. Zdi se, da je teh ponudb danes več kot uresničenih sanj. Vsak človek jih ima – sanje kot take in sanje, ki se mu zdijo neuresničljive ali težko uresničljive pa jih ohranja, ker so mu vodilo, ki ga žene naprej. Na uresničevanje sanj je mogoče gledati v metafizičnem ali pa čisto konkretnem smislu.
O vremenu znam razbrati nekaj več od povprečnega državljana. Vse svoje razširjeno vremensko znanje sem si pridobil na vremenskem forumu društva Zevs. Ko smo se dobili v gostinskem lokalu, le kje drugje bi se človek pogovarjal o vremenu, je bil zame nekoliko mistični trenutek. Do tega dne sem jih poznal le po njihovih spletnih imenih. Zdaj jih prvič vidim v živo. O vremenu vedo neprimerno več od mene. Še več od njih verjetno vedo poklicni meteorologi. Še več od poklicnih meteorologov ve o vremenu gospod bog. Pravzaprav on ve o vremenu vse, a je žal odklonil sodelovanje v današnji oddaji.
Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.
Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.
Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.
Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.
Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!
Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Neveljaven email naslov