Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je prava Kolumbija čilija v Evropi. Imamo pa tudi pravi čilijev kartel.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Kdor prejšnjo soboto ni vedel, da gre za srečanje ljubiteljev čilijev na stari tržnici v Šiški, je verjetno najprej pomislil na trgovanje z neko drugo eksotično rastlino, ki izvira iz Indije. Cel kup ljudi z majhnimi polivinilastimi vrečkami z majhnimi nalepkami na njih. V njih posušena semena, na mizah cele zbirke različnih plodov. Vsi so nekaj ovohavali, nekateri tudi poizkušali. Na 100 metrov je bilo očitno, da gre za ljudi, ki vedo, kaj iščejo. In kaj ponujajo. Laik bi verjetno ob imenih habanero, devil’s tongue (hudičev jezik), jolokia in podobno zgolj skomignil z rameni. Pravi ljubitelj oziroma čilihed (chili-head) pa ob tem vztrepeta.
Najbolj goreči ljubitelji pekočih malih zlodejev torej sami sebi pravijo čilihedi. Izraz prihaja iz ZDA, kjer je ljubiteljsko gojenje malih pikantnih paprik razvito že dlje časa. Matic Vizjak, eden izmed tistih, ki se z njimi ukvarjajo tudi poklicno ter Adam Šerc, pravi Pablo Escobar čiliscene pri nas, jih opisujeta kot ljudi, ki skoraj vsak obrok začinijo s čilijem na tisoč in en način, ga gojijo, menjajo, dajejo in sprejemajo nasvete in se povezujejo v skupine, kjer lahko svojo dejavnost še oplemenitijo.
In koliko sadik in rastlin ima pravi čilihed? Glede na slišano, je 20 vrst čilija za začetek več kot dovolj. A prav nihče ne ostane pri tej številki, povedo, ker te zadeva začne zanimati in potem omejitev ni več. Čilihedi in vsi tisti, ki jih pekoča kulinarika zanima, se združujejo predvsem v skupino na družbenem omrežju facebook, ki nosi ime Čudoviti svet čilija. No, v bistvu gre bolj za skupnost kot pa za skupino, doda Adam Šerc. Nekaj tisočim članom skupine na družbenem omrežju poveljuje administratorka Tina Lisac. Ki tudi sama ne prihaja na tradicionalno izmenjavo semen samo zaradi čilija. Pomembnejša se ji zdi družabna komponenta, prijateljstvo in povezanost med člani skupine.
Najmlajši čilihed na izmenjavi semen je bil Primož Zavec, ki šteje šele 15. Pa ni začetnik. Z gojenjem čilija se ukvarja že tri leta in je pravi mojster svojega konjička. Ta mu na dan v času sezone vzame okoli dve uri časa.
Matic Vizjak je tudi sicer kuhar in ni mu težko verjeti, ko gre za vprašanje vseh legend, ki so se spletle okoli pekoče zelenjave in njenega uživanja. Čiliji, ki so bolj pekoči od enega milijona (!) skovilov so po njegovem mnenju za kulinariko bolj kot ne neuporabni. Za povprečnega ljubitelja je že ta številka dovolj, najbolj prekaljeni čilihedi pa posegajo do pravih malih orožij, ki štejejo do skoraj treh milijonov skovilov. Da bi to izmerili, pa bi potrebovali resne znanstvene meritve, doda Matic.
Botanika, kulinarika, dobrodelnost in družabna komponenta, ki sproščajo hormon sreče. Lahko bi skoraj rekli, da gre za idealno kombinacijo. Malo pa tudi za modo. Adam Šerc smeje doda, da je skupina Čudoviti svet čilija pravi kartel, ko gre za to začimbo. In Slovenija prava mala Kolumbija sredi Evrope. Imamo več kot 30 uradnih izdelovalcev čilijevih omak pri dveh milijonih prebivalcev. Italija jih ima 5 pri skoraj 70 milijonih.
Po novem imamo tudi vina s čilijem. Vendar, pove Matic, tega je treba, kot vse dobre stvari, uživati previdno. Ima namreč stranske učinke, ki znajo biti nepredvidljivi. Čili namreč velja za enega izmed najboljših naravnih afrodiziakov.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenija je prava Kolumbija čilija v Evropi. Imamo pa tudi pravi čilijev kartel.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Kdor prejšnjo soboto ni vedel, da gre za srečanje ljubiteljev čilijev na stari tržnici v Šiški, je verjetno najprej pomislil na trgovanje z neko drugo eksotično rastlino, ki izvira iz Indije. Cel kup ljudi z majhnimi polivinilastimi vrečkami z majhnimi nalepkami na njih. V njih posušena semena, na mizah cele zbirke različnih plodov. Vsi so nekaj ovohavali, nekateri tudi poizkušali. Na 100 metrov je bilo očitno, da gre za ljudi, ki vedo, kaj iščejo. In kaj ponujajo. Laik bi verjetno ob imenih habanero, devil’s tongue (hudičev jezik), jolokia in podobno zgolj skomignil z rameni. Pravi ljubitelj oziroma čilihed (chili-head) pa ob tem vztrepeta.
Najbolj goreči ljubitelji pekočih malih zlodejev torej sami sebi pravijo čilihedi. Izraz prihaja iz ZDA, kjer je ljubiteljsko gojenje malih pikantnih paprik razvito že dlje časa. Matic Vizjak, eden izmed tistih, ki se z njimi ukvarjajo tudi poklicno ter Adam Šerc, pravi Pablo Escobar čiliscene pri nas, jih opisujeta kot ljudi, ki skoraj vsak obrok začinijo s čilijem na tisoč in en način, ga gojijo, menjajo, dajejo in sprejemajo nasvete in se povezujejo v skupine, kjer lahko svojo dejavnost še oplemenitijo.
In koliko sadik in rastlin ima pravi čilihed? Glede na slišano, je 20 vrst čilija za začetek več kot dovolj. A prav nihče ne ostane pri tej številki, povedo, ker te zadeva začne zanimati in potem omejitev ni več. Čilihedi in vsi tisti, ki jih pekoča kulinarika zanima, se združujejo predvsem v skupino na družbenem omrežju facebook, ki nosi ime Čudoviti svet čilija. No, v bistvu gre bolj za skupnost kot pa za skupino, doda Adam Šerc. Nekaj tisočim članom skupine na družbenem omrežju poveljuje administratorka Tina Lisac. Ki tudi sama ne prihaja na tradicionalno izmenjavo semen samo zaradi čilija. Pomembnejša se ji zdi družabna komponenta, prijateljstvo in povezanost med člani skupine.
Najmlajši čilihed na izmenjavi semen je bil Primož Zavec, ki šteje šele 15. Pa ni začetnik. Z gojenjem čilija se ukvarja že tri leta in je pravi mojster svojega konjička. Ta mu na dan v času sezone vzame okoli dve uri časa.
Matic Vizjak je tudi sicer kuhar in ni mu težko verjeti, ko gre za vprašanje vseh legend, ki so se spletle okoli pekoče zelenjave in njenega uživanja. Čiliji, ki so bolj pekoči od enega milijona (!) skovilov so po njegovem mnenju za kulinariko bolj kot ne neuporabni. Za povprečnega ljubitelja je že ta številka dovolj, najbolj prekaljeni čilihedi pa posegajo do pravih malih orožij, ki štejejo do skoraj treh milijonov skovilov. Da bi to izmerili, pa bi potrebovali resne znanstvene meritve, doda Matic.
Botanika, kulinarika, dobrodelnost in družabna komponenta, ki sproščajo hormon sreče. Lahko bi skoraj rekli, da gre za idealno kombinacijo. Malo pa tudi za modo. Adam Šerc smeje doda, da je skupina Čudoviti svet čilija pravi kartel, ko gre za to začimbo. In Slovenija prava mala Kolumbija sredi Evrope. Imamo več kot 30 uradnih izdelovalcev čilijevih omak pri dveh milijonih prebivalcev. Italija jih ima 5 pri skoraj 70 milijonih.
Po novem imamo tudi vina s čilijem. Vendar, pove Matic, tega je treba, kot vse dobre stvari, uživati previdno. Ima namreč stranske učinke, ki znajo biti nepredvidljivi. Čili namreč velja za enega izmed najboljših naravnih afrodiziakov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov