Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.
Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Neveljaven email naslov