Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov