Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Neveljaven email naslov