Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potapljači se potapljajo v vodo, potapljači na vdih pa vase.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko?
Potapljanje na vdih. Šport, kjer potapljači uporabljajo tehniko dihanja namesto tehnike, ki bi jim omogočala dihanje pod vodo. Vse tisto, kar smo videli v filmu Velika Modrina. In veliko več, a zelo individualno. Vsak ‘tam spodaj’, kakor pravijo globini, najde nekaj posebnega, svojega. Tadej Černoš, edini Slovenec, ki si je uspel pridobiti naziv inštruktorja trenerja APNEA akademije, se je srečal z mnogimi športi. A ko se je enkrat poizkusil potopiti na vdih, poti nazaj ni bilo. Zdaj ima tudi svojo šolo, Inhale Blue, kjer uči po standardih APNEA akademije.
Na področju potapljanja na vdih je kar devet uradno priznanih disciplin.
Bazenske discipline
Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka
Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut
Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.
Globinske discipline
Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.
Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu
Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.
Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.
Brez omejitev- No Limit (NLA)
Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.
Glede na to, da gre za ekstremen šport, je na nek način pričakovano, da je Slovencem zanimiv, pove Tadej Černoš. Smo v samem svetovnem vrhu. Sliši se enostavno. Zajamemo zrak in plavamo navzdol, potem se obrnemo in plavamo navzgor. A če pomislimo, da se na te globine z veliko truda in znanja potopijo celo potapljači v avtonomni opremi, ki omogoča dihanje pod vodo, stvar postane komaj verjetna. Če temu dodamo pritisk, ki je zaradi globine približno petkrat višji od tistega v zračnici in desetkrat višji od tega, ki ga občutimo v atmosferi, potem postane očitno, da govorimo o svetu, ki ga je treba jemati z vso resnostjo. Svetovna prvakinja Alenka Artnik ima poleg tiste rekreativne, večini dostopne izkušnje potapljanja tudi tisto drugo, tekmovalno izkušnjo. Ki je od prve povsem drugačna, doda.
Tudi sedemnajstletna Mojca Haberman, perspektivna mlada tekmovalka, ki je pri svojih rosnih sedemnajstih letih že dosegla 61 metrov globine, strogo ločuje tekmovalne od rekreativnih potopov. Dan, ko opravi resen potop, je poseben v vseh pogledih. Morda tistih vsakodnevnih občutkov zares ni, so pa drugi. Včasih taki, da jih je racionalno težko razložiti, doda Alenka Artnik.
Seveda vsaka ekstremna dejavnost prinaša tveganje, vendar se ga da ob upoštevanju vseh varnostnih elementov znatno zmanjšati. Pogosto boste slišali, da so ekstremni športi povezani s pretiranim tveganjem ali celo samomorilnostjo. Pa ni tako, doda. Ravno nasprotno. Vendar je pot do teh občutkov in tako ekstremnih globin dolga. Kar je logično, saj je treba osvojiti tehniko, navaditi telo in prepričati možgane. In zgoditi se mora tisti stik z neznanim, z mirom in tišino, doda Sandra Orazim, ki se s potapljanjem na vdih ukvarja rekreativno.
Da bi našli zadovoljstvo in mir na rekreativni ravni pa je dovolj volja in poznavanje tehnik plavanja ter dihanja, ki pa se jih lahko naučimo. In dosežemo cilje, ki seveda z leti postajajo vedno višji. Pardon, globlji. Kaj najdemo tam spodaj, je torej najbolj odvisno od nas samih. Odgovor na to, kaj boste morda nekoč našli tam spodaj, pa boste morali poiskati sami.
Sam Dedal, oče mitološkega letalca Ikarja, si najbrž ne bi mogel bolje zamisliti kril, s katerimi bi lahko tako zelo živalim podobno poletel s sinom v višave. Bistvena razlika med njegovo zamislijo, ki se je za Ikarja slabo končala ter tako imenovanim 'wing-suitom' je v tem, da sodobni letalci letijo od zgoraj navzdol. In da namesto zamahov uporabljajo kar 500 metrov prostega pada. Kdo so pogumni letalci, ki skačejo z gora v prepade, nato pa na koncu razprejo padalo in pristanejo v dolini? Kako se takega letenja oziroma jadranja sploh naučijo? Jih je strah? Koliko nesreč se je že zgodilo in v katero smer se bo ta šport razvijal v prihodnje? Seveda pa tudi o tem, kje jih boste, z malo sreče, morda celo videli skakati. Ljudi netopirje, ki niso batmani, bo v Nedeljski reportaži skušal za trenutek ujeti Jure Čokl.
Kaj so jedli Emonci? To vprašanje si je novinar Ivan Merljak zastavil že pred mesecem ali dvema, ko je pripravljal oddajo Sledi časa o Emoni, saj prav letos mineva dva tisoč let od njenega "uradnega" nastanka. No, odgovor na uvodno vprašanje pa so poiskali na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer so pred dnevi pripravili razstavo jedi, kakršne so si pripravljali v rimski Emoni. In kot se je lahko Ivan Merljak prepričal tudi kot avtor tokratne Nedeljske reportaže, so bile te jedi presenetljivo podobne današnjim, predvsem pa zelo okusne in - medeno sladke... Avtor Ivan Merljak
Kam odpeljati najdene ali zavržene živali, vedo že otroci v osnovni šoli - in prav je tako. Kaj jim, dokler ne dobijo ustrezne oskrbe, lahko ponudimo "za pod zob", tudi ni težko ugotoviti oziroma najti v najbližji trgovini. Kaj pa narediti, če najdemo na primer malo divjo svinjo, ki brez naše pomoči ne bi preživela? Komu sporočiti najdbo, v kakšnem primeru ji sploh pomagati? In kaj se bo z njo dogajalo, ko bo enkrat na varnem v azilu za prostoživeče živali? Kako se godi drugim prostoživečim živalim, ki so se znašle na drugi strani kletke? Kako jim pomagajo, kakšne so njihove zgodbe in koliko možnosti imajo, da se znova vrnejo v svoje življenjsko okolje? Po sledeh pomoči potrebnih divjih svinj, dihurjev, kun, lisic, sov in še koga se v Nedeljski reportaži odpravlja Jure Čokl.
Ob današnjem začetku Tedna ljubiteljske kulture, ki mu vselej namenja pozornost tudi Prvi program Radia Slovenija, smo v Uredništvu dokumentarnih oddaj tokratno Nedeljsko reportažo pripravili v skladu s tem pomembnim dogodkom. Marko Radmilovič nas bo tako popeljal v svet amaterskih gledališč in nam med drugim predstavil nenavadno pobudo nekaterih kulturnih društev, ki si z izmenjavo predstav omogočajo prave male gledališke abonmaje. Sicer pa več v oddaji z naslovom "Za red sobotni in izven".
V Nedeljski reportaži se bomo ustavili na obrobju Maribora, natančneje v Borovi vasi, kjer je v času Evropske prestolnice kulture na zaraščeni njivi zaživel in preživel projekt Urbani vrtovi. "Idejni očetje" projekta so si te vrtove zamislili kot skupnostne vrtove, ki bodo meščane oskrbovali s svežimi pridelki, hkrati pa se bo širil tudi prostor spoznavanja, druženja in učenja. Dobri dve leti po zagonu projekta je Nataša Kuhar vrtičkarje obiskala in se prepričala, da so svoje delo vzeli zelo zares. Na vrtu se učijo, da ni vse odvisno od njih. Tudi to, da več kot dajejo, več dobijo - pa naj gre za delo, ljubezen do narave, izmenjavo izkušenj ali pa sadik in semen s sosedi.
Te dni je obiranje češenj v Goriških Brdih v polnem teku. Med prvimi smo se lahko obiranja in tudi zobanja češenj lotili novinarji v sadovnjaku enega največjih pridelovalcev Aleksija s kmetije Mavrič v Kojskem. In resnici na ljubo: pojedli smo jih veliko, pobrali pa bolj malo ?. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Metulji so pravzaprav čudež narave. Zanje je značilen štiristopenjski življenjski krog. Jajčeca se spremenijo v ličinke oziroma gosenice, te v bube in na koncu ciklusa so odrasli metulji, ki z izjemno barvitostjo svojih kril očarajo vsakega. Koliko različnih vrst metuljev je na svetu, ne ve natančno nihče, ocenjujejo pa, da jih je okoli sto petdeset tisoč, na Slovenskem okoli tri tisoč petsto. Najstarejši ohranjeni fosili metuljev so iz eocena, štirideset do petdeset milijonov let nazaj. Prav zaradi njihovega življenjskega ciklusa, pravzaprav zaradi razvojne preobrazbe, so pri mnogih narodih simbol metamorfoze. Pri nekaterih ljudstvih so metulji simbol upanja, mnogim pomenijo duše umrlih, ponekod so prinašalci sanj ali želja, drugje spet so simbol dobrega ter sposobnosti, da se vse slabo spremeni v dobro. Marsikje ponazarjajo ženskost in ljubkost, v vsakdanje življenje pa vnašajo lahkotnost in igrivost ter smisel za humor. Metulji so, kot vse živali in rastline, del življenjskega ciklusa sveta in imajo svoje mesto v prehranjevalni verigi. Je njihov položaj ogrožen ali ne, se je spraševal Jurij Popov ter v Ljubljani in na Goričkem posnel Nedeljsko reportažo o človeku najljubših žuželkah.
Ljubljana je bila edino glavno mesto, ki je bilo v času druge svetovne vojne popolnoma obdano z bodečo žico oziroma s »fortifikacijskim sistemom«. Italijanski in nato nemški okupatorji so slovensko glavno mesto z žičnim obročem odrezali od zaledja za kar 1170 dni. Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev, leta 1953 pa so na današnji Dunajski cesti postavili prvi spomenik. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. V Mestni knjižnici Ljubljana so pripravili dan zbiranja spominov povezanih z obdobjem, ko je bila Ljubljana »veliko koncentracijsko taborišče, ki pa ga okupator ves čas okupacije ni mogel spraviti na kolena.« Fotografije, pisma, dnevnike in različne predmete, ki jih hranijo zbiralci, so v Slovanski knjižnici pod drobnogled vzeli poznavalci in tako je nastala Nedeljska reportaža Bojana Leskovca.
Avtor: Ivan Merljak. Drevak je pračoln, bi lahko rekli. Dolbli so ga že mostiščarji na barju, poznali pa so ga vse do druge polovice prejšnjega stoletja, ko je naglo izginil zaradi uveljavitve lažjih materialov, še posebej plastike. Pa vendar, v Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru zna Tone Lovko še dandanes izdolbsti pravi drevak ... Obiskal ga je avtor oddaje, Ivan Merljak.
Menda je v človeku neka prastara sila, ki ga vleče k temu, da povsem navaden les preoblikuje v nekaj občudovanja vrednega. Kdo so ljudje, ki najprej z motorno žago in nato z dleti ter še s kakšnim bolj natančnim orodjem dajo podobo najrazličnejšim izdelkom iz lesa? Oblikujejo skulpture, podobe, vztrajajo ob zahtevnih intarzijah in se povezujejo s sorodno mislečimi doma in po svetu. V Nedeljski reportaži bo Stane Kocutar obiskal nekaj članov Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije, ki jih družita delo in prijateljstvo.
Avtor: Jure Čokl. Včasih so ljudje ob besedi "motoristka" pomislili na sopotnico na motorju, ki je krasila jeklenega konjička in bila obsojena na sedenje zadaj. Da bi prijela za krmilo jeklenega konja in ga pognala po cesti, ni prišlo niti na kraj pameti nikomur. Motorji so nevarni, prehitri, pretežki, "to ni za punce" ... Še ena izmed zgodb torej, kjer so si ženske morale priboriti enakopravnost, porečete. Pa ni čisto tako. Brez vsakega boja je preprosto prišel čas, ko so ženske dobesedno vzele stvari v svoje roke - naredile izpit - kot moški, si kupile motor - brez moških in nato še lepše, bolj elegantne in s prav toliko adrenalina zapeljale (tudi) na naše ceste. Ste pomislili, da vozijo lažje in manj zahtevne motorje? Napaka! Vozijo čisto prave zverine in to tako, da jih od motoristov loči le eleganca, ki je pri motoristkah očitna. Med bencinskimi hlapi, "stotnijami konjskih moči" ter hrumenjem motorjev slovenskih motoristk je Jure Čokl preveril, ali bi mu morda uspelo katero izmed njih ujeti pred mikrofon.
Na praznični dan se bomo ozrli tudi po velikonočnih tradicijah sosednjih držav. V Dalmaciji in njenem zaledju so namreč v zadnjih dvajsetih letih spet obudili prastari običaj tako imenovane "žudije". Gre za rimske čuvaje Kristusovega groba, ki so se, po svetopisemskih pričevanjih, ob pogledu na vstalega Kristusa v strahu razbežali. Običaj v dnevih okoli Velike noči postaja vse bolj priljubljen, tako da zadnja leta organizirajo celo festival skupin "žudij" iz posameznih krajev. Sicer pa več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
avtor: Ivan Merljak Običaj priprave butar za cvetno nedeljo je že zelo star in ga poznamo po vsej Sloveniji. Res pa je, da se razlikuje od pokrajine do pokrajine in celo od vasi do vasi. Po primorskih mestih in vaseh so namreč že od nekdaj namesto butar uporabljali le oljčne vejice. Ljudje so butare in oljčne vejice blagoslavljali in potem manjše vejice iz njih zatikali za podboje vrat ali kam drugam, da bi varovale dom. Nameščali pa so jih tudi v hlevih, da bi varovale živino ? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov