Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
V slovenskem zgodovinskem spominu imajo Turki prav posebno in nič kaj ugledno mesto. Spomin je obložen z njihovimi roparskimi pohodi po naših deželah vse od 14. do 16. stoletja, na severovzhodu še celo v 17. stoletju. S Turki so včasih strašili otroke, saj so med drugim ugrabljali otroke in jih spreminjali v janičarje, ženskam so delali silo, moške nabijali na kole, vasi pa ropali in požigali. Prav zato imajo turške zgodbe primat v slovenski zgodovinski literaturi. Snov črpajo tudi iz legend. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bomo govorili o dveh, pa tudi o tem, kako sta se skozi čas spreminjali. Obe zgodbi sta iz goric, prva iz lendavskih, druga iz jeruzalemskih. Prva govori o hrabrem junaku kapetanu Mihaelu Hadiku, čigar naravno mumificirano truplo hranijo v kapeli Svete Trojice v Lendavskih goricah, druga pa o hrabrih Prlečkah, ki so na Babjem klancu v Jeruzalemskih goricah premagale turško četo. Zanimivo bo slišati, koliko je v teh legendah zgodovinske resnice, koliko pa domišljije. Je bil kapetan Hadik res junak, ki je padel v spopadu s Turki, ali pa je umrl od neznane nalezljive bolezni ali celo od srčne kapi? Kaj pa Prlečke, so se res spopadle s turško plenilsko četo in kje so bili takrat moški?
Ženski pevski zbor La Vita je stanovski pevski zbor Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, ki so ga v Mariboru ustanovili pred nekaj manj kot tremi leti. Pojoči o sebi pravijo, da predstavljajo sinergijo petindvajsetih petju predanih src, ki želijo z glasbo sporočati tisto, kar običajna izgovorjena beseda pogosto ne zmore. Za njimi so številna gostovanja, petje v sozvočju združenih pevskih zborov medicinskih sester Slovenije ter dve zaporedni božično-novoletni zgodbi, namenjeni bolnikom UKC Maribor, ki praznikov niso preživeli doma in v družbi najdražjih, pač pa so ostali v bolnišnični oskrbi. Posebno doživetje je bil koncert v kliničnem centru v Splitu na Hrvaškem ter sodelovanje na prireditvi Viško poletje na otoku Visu. Kaj je tisti povezovalni element, ki je ljudi, ki se vsak dan soočajo s smrtjo in trpljenjem, povezal v pojočo celoto in kakšno moč ima pesem? Na to vprašanje želimo odgovoriti v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Stane Kocutar. alih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Kolone prebežnikov se zlivajo v Evropo, na ustnicah velike večine pa je največkrat samo besedica "Nemčija". Polje javne razprave v državah, ki jih prečkajo prebežniki na svoji odisejadi proti severu, je praviloma izrazito enosmerno in tudi pri nas ni nič drugače. Zato bomo v Nedeljski reportaži potrkali na vrata nekaterih prebivalcev z Bližnjega vzhoda, ki že dolgo živijo pri nas in jih povprašali, zakaj smo pravzaprav glede prebežnikov takšni, kot smo. Razumeti njihove odgovore, brez običajnih puhlic o Alpah in potici, pa bo pomagalo razumeti tudi številne naše misli in dejanja. Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Parakolesarstvo ni le rekreacija, ampak vrhunski šport, je uradna paraolimpijska disciplina, ki jo priznava Mednarodna kolesarska zveza. Za ljudi, ki jim je usoda v delčku sekunde spremenila življenje, je parakolesarstvo tudi prestopanje mej, ki jih postavlja invalidnost. Je način življenja, postavljanje in preseganje ciljev. Ponuja potrebno motivacijo in svobodo. Parakolesarje, z različnimi oblikami invalidnosti, ki se lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki na državni, mednarodni in svetovni ravni in njihove zgodbe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
V soboto popoldne bo vsa Izola na nogah, gasilci pa v pripravljenosti. Ljudje bodo gledali rdeče, a ne krvavo. In se izogibali bližnjemu srečanju s še tako dobrimi znanci. Iz oči, iz nosa, iz ust - od vsepovsod jim bo silil pekoč ostanek čilija. Še tako hudo vroča zaljubljenca bosta pustila vnemar drug drugega in že kar sebično razmišljala, kako bi utopila pekočo nadlogo v kozarcu hladne vode. Še dobro, da zdaj večina tujih turistov že doma preživlja dneve s klobaso v levi, s pivom v desni in s spomini na sredi, sicer bi tudi sami zagrizli v male rdeče vražičke in bi izolska Čiliada 2015 postala mednarodno tekmovanje. Avtor oddaje Ivan Merljak je načeloma "za vroče", a kaj, ko rad pogosto tudi takole pretirava ?
Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa uspejo pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se bo v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.
V teh jesensko obarvanih in razburljivih nogometnih dneh, ko trepetamo za slovensko nogometno reprezentanco, velja omeniti, da junaki stadionov in malih ekranov niso edina slovenska nogometna reprezentanca. Tako se bo Marko Radmilovič tudi o drugih naših nogometnih reprezentancah pogovarjal z duhovniki, vinarji, estradniki, glasbeniki in še bi lahko naštevali. Nedeljski reportaži je dal naslov: Vse naše reprezentance.
Ime gotovo ni primerno, čeprav se je prijelo. Gre za šest bazenov za spiranje vode, ki so jo v nekdanji Tovarni sladkorja Ormož uporabljali za pranje sladkorne pese. Tako so nenačrtovano ustvarili mokrišče, ki je postalo domovanje približno 30 vrst vodnih ptic, ki tam tudi gnezdijo, in vrste ptic selivk, ki se tu ustavijo na svoji selitveni poti. Po zaprtju tovarne so nizozemski lastniki območje teh jezer podarili Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ti pa so se prijavili na mednarodni razpis in zagotovili sredstva za obnovo tega mokrišča. Opuščeno in zaraščeno mokrišče je tako oživelo in spet je mogoče videti in slišati kostanjevko, močvirskega martinca, čigro, črnovratega ponirka, polojnika in druge. Tudi labodje gnezdo ni presenečenje, čeprav se labodje, približno šesto jih je vsega skupaj, zadržujejo na bližnjem Ormoškem jezeru. Ormoške lagune, naravni rezervat v nastajanju, sledi trem ciljem - ohranjanju narave, izobraževanju in raziskovanju. Obiskal ga je Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo.
V malo večjem peskovniku se je pojavil alfa samec. Kmalu je vpeljal demokratična načela delitve: eno meni, eno tebi; eno meni, eno njemu, eno meni ... In postal tako imenovani tajkun. Še kure so kokodakale njemu v prid in kmalu je bil izvoljen ... Povzpel se je nad množico, ki pa se je hitro učila. Tudi krasti. Komu in kaj vzeti, se v Nedeljski reportaži sprašuje Ivan Merljak.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
Neveljaven email naslov