Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.
Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.
Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.
Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.
Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!
Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo na okolje izjemno občutljivi. Kot že mnogokrat se je slednje pokazalo pri dilemah ob načrtovani gradnji avtomobilske lakirnice pri Hočah naštajerskem. Drži pa tudi, da so mnoge obremenitve okolja manj znane, ali celo spregledane. Še bolj pa bledi spomin na čas, ko je prav zeleno gibanje pričelo utirati pot civilni družbi na slovenskem in tokratna nedeljska reportaža bo govorila ravno o potrebi neprestane čuječnosti, boju z mlini na veter in še vedno požrtvovalnosti ozkih skupin ljudi, ki jim ni vseeno v kakšnem okolju bomo živeli.
Neveljaven email naslov