Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
Neveljaven email naslov