Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že nekaj zadnjih let se v Mozirskem gaju na pragu jeseni pomerijo pridelovalci buč velikank. Na državnem prvenstvu izvedejo natančno in zapleteno tehtanje in nato razglasijo zmagovalca, oziroma zmagovalko. Najtežjo slovensko bučo tekočega letnika. O dogodkih, ki se odvijejo pred prvenstvom, kot tudi ob poglobljenih intervjujih z protagonisti, kot tudi o koreninah tega športa v Nedeljski reportaži z Markom Radmilovičem.
Santorini, otok v Kikladih v Egejskem morju je gotovo eden bolj zanimivih grških otokov. Ima eno izmed najbolj dramatičnih zgodovin, ki je vplivala na njegovo podobo, naravo, kulturo in socialno podobo. Santorini je vodilni otok arhipelaga petih otokov, takšno podobo nekoč enega in sicer okroglega otoka pa so oblikovali vulkanski izbruhi, ki se ponavljajo vsakih 15 do 20 tisoč let. Najhujši je bil tisti iz leta 1631 pred našim štetjem, ki ga strokovnjaki štejejo za največjega na svetu v zadnjih sto tisoč letih. V tem je vulkan izbruhal vso svojo vsebino - 90 milijard ton magme in se izpraznil ter naredil prostor verjetno največji kalderi na svetu, ki jo je napolnilo morje. Vulkanski prah je za nekaj časa dneve spremenil v noč, zaneslo pa ga je celo na Grenlandijo in v Kalifornijo. V naslednjih dvanajstih izbruhih, zadnjem leta 1950, se je izoblikovala današnja podoba tega otočja. Otočje je torej vulkansko, otok Nea Kameni pa ima tri še zmeraj delujoča žarišča iz katerih v zrak uhajajo plini žveplovega dioksida. Santorini je bil nekaj stoletij zapuščen, potem ko je 6 tisoč let pred našim štetjem tam že vladala zelo razvita človeška skupnost. Dokaz za to so egejski Pompeji, starodavno mesto Akrotiri, ki ga je odkril in začel odkopavati sloviti grški arheolog Spiridon Marinatos leta 1967. Danes je to pokrito najdišče, ki se razprostira na 12 tisoč kvadratnih metrih površine. Kaldera, ena izmed štiridesetih na svetu, in Akrotiri sta glavni značilnosti tega vulkanskega otočja, zanimiva pa je tudi teorija, da je Santorini del izginule civilizacije Atlantide o kateri je ustvaril nerazrešljivo uganko grši filozof Platon. S tem se domačini ne ukvarjajo preveč, veliko bolj jih zanima razvoj turizma v katerega so se brezglavo vrgli pred dobrimi tremi desetletji in se danes že sprašujejo, kakšno škodo so si s tem naredili. Posledice industrijskega turizma so namreč vse hujše in vse manj obvladljive. O vsem tem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, ki nam bo pojasnil tudi, zakaj
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov